OZ 2011/4

M T 133 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 4 Kot OCLC je bil tudi Talis ustanovljen pred štirimi desetletji, ko so po svetu vznikale knjižnične kooperative, da bi se skupaj lažje spoprijeli z novimi pristopi h katalogizaciji ob podpori računalnika. S tem se je pojavil tudi nov etos vzajemnega inoviranja v knjižnicah, temelječ na želji izkoristiti nove možnosti povezovanja v svetu za boljše knjižnično delovanje. V to so se vključili tako tisti, ki so ponujali podatke, kot tisti, ki so te podatke uporabljali. Etos vzajemnosti Prvo področje, na katerem se je začela uveljavljati vzajemnost, je bil knjižnični katalog, kataložni listki in vzajemna katalogizacija. Za ta namen je bilo treba izumiti standard MARC, s pomočjo katerega je bilo mogoče kataložne listke pretvoriti v elektronske zapise. Dobili smo še čudovito stvar Z39.50 kot protokol za podporo pretoku bibliografskih informacij med knjižničnimi sistemi. Sledil je openURL. In začeli so se množiti mednarodni standardi za različne potrebe v knjižnični skupnosti. Splet Knjižnice so bile med prvimi organizacijami, ki so razumele pomen spleta in ga začele uporabljati. Za seboj imajo že kar lepo izkušnjo s tem preprostim orodjem, ki ga tvorijo HTML kot jezik, URL kot naslov in http kot oblika komunikacije. Sčasoma so se sestavine spleta namnožile in danes srečujemo še celo serijo značilnih spletnih elementov, kot so Javascript, XML, Flash, CSS, Microformats, RDF itd., čeprav jedro še vedno tvorijo prej omenjene tri sestavine. Pri delovanju spleta izhajamo iz dokumenta, npr. besedila, kodiranega v HTML, dodana pa je povezava (angl. link ). Preko te povezave se eno besedilo povezuje z drugim, v katerem se spet pojavljajo povezave, ki omogočajo nadaljnje povezave. Povezava vsebuje naslov (etiketo), ki identificira določen dokument. Splet je tehnologija, v kateri se lahko dokumenti na podlagi naslovov med seboj povezujejo. Ni treba, da poznamo tehnologijo, ki je za vsem tem, prav tako ne potrebujemo nobenega dovoljenja za takšne povezave in za objavljanje našega besedila. Splet je izjemno zmogljiv in omogoča delovanje ogromnih organizacij, kot je Google ali Amazon. Na osnovi spleta delujejo Twitter, ebuy, YouTube, pametni telefoni itd. In vsi uporabljajo povezave. Danes vse pogosteje govorimo o semantičnem spletu, "ki ve, kaj vi mislite". Podlaga je umetna inteligenca, ki izpelje sklepe iz uporabnikovih predhodnih ravnanj na računalniku. Povezani podatki V skladu s standardi semantičnega spleta se gradijo povezani podatki, pri katerih gre za identifikacijo in povezavo. Identifikacija pomeni, da stvar primerjamo in kategoriziramo kot enkratno, za kar so potrebne še dodatne označbe, vključno http. Tako dobimo enkratno identifikacijo, ki velja samo za to stvar in za nobeno drugo. Ko stvar preiskujemo, se gibljemo v obratni smeri in korak za korakom pridobivamo oznake njenih lastnosti, dokler ne izčrpamo vseh povezanih podatkov. To se imenuje standardiziran opis RDF (angl. resource description framework ). S pomočjo takšnega identifikatorja lahko na spletu najdemo še mnoge dodatne podatke. RDF zajema troje: stvar, njeno lastnost in vrednost, ki je lahko izražena z drugo stvarjo. Primer: oseba A je otrok osebe B, oseba B se imenuje Erik. Ko se stvari povežejo, izvemo, da je oseba AErikov otrok. Isti identifikator na različnih mestih vedno identificira isto stvar. Gre za izjemno uporabno orodje, brez katerega ni sodobnega izobraževanja. Lahko se le čudimo, koliko časa so potrebovali, da so v obdobju tiskanih virov povezali vse relevantne podatke. Povezovanje podatkov zahteva upoštevanje določenih načel: • uporaba URL kot imena za stvar; • uporaba http zadevnega URL, da lahko vidimo ime stvari; Predstavitev avtorja: Richard Wallis je že več kot dvajset let zaposlen pri podjetju Talis, ki se ukvarja s povezanimi podatki in tehnologijo semantičnega spleta. Kot t. i. tehnološki evangelist (oznanjevalec) ima bistveno vlogo pri pojasnjevanju in uporabi novih spletnih tehnologij ter tehnologij semantičnega spleta na širšem področju informatike. POVEZANI PODATKI IN PODATKOVNI SPLET – ZA KNJIŽNICE? Franci Pivec: POVZETKI PREDAVANJ