OZ 2011/4

M 137 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 4 Ko govorimo o potrebi po standardizaciji delovanja visokošolskih knjižnic, želimo v prvi vrsti izpostaviti njen pomen v procesih zagotavljanja kakovosti visokošolske pedagoške in znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Zato bom tudi v svojem prispevku poskušala v prvi vrsti predstaviti razmišljanja in odločitve delovne skupine za pripravo strokovnih osnov in predloga dokumenta s strokovnimi standardi za visokošolske knjižnice, ki so se nanašale na ustrezno umestitev in vrednotenje visokošolskih knjižnic v okviru dejavnosti visokošolskih zavodov in visokošolskega procesa nasploh. Za začetek bi vas kot udeležence konference COBISS mogoče malce izzvala z vprašanjem: Ali znamo našemu okolju dopovedati, kako pomembna sta COBISS in SICRIS za generiranje novega znanja? Ali sistematično vrednotimo njun vpliv in učinek na razvoj slovenske znanosti, izobraževanja, kulture, gospodarstva …, na prepoznavnost slovenske znanosti v svetu, na prepoznavnost in citiranost slovenskih avtorjev ipd.? Kmalu bo minilo pet let od konference COBISS 2006 in spomnila bi vas na okroglo mizo o vlogi knjižnic v visokošolskih sistemih, kjer je bila sprejeta "Mariborska deklaracija". Opozorila je, da se visokošolske knjižnice v visokošolskih procesih ne vrednotijo ustrezno. Pri vrednotenju kakovosti visokošolskih organizacij se omenjajo skrajno sramežljivo ali pa sploh ne. V takrat sprejetem dokumentu glede tega piše: "Ugotovili smo le redke primere ustreznega upoštevanja prispevka knjižnic k višji kakovosti visokega šolstva, prevladuje pa zaskrbljujoče stanje, ko nacionalni standardi in kriteriji evalvacije in akreditacije sploh ne omenjajo knjižnic ali jih obravnavajo povsem obrobno. To povezujemo s primeri ustanavljanja visokošolskih zavodov in uvajanja visokošolskih programov, v katerih ni zagotovljena sodobna knjižnična informacijska podpora. Na to morajo biti pozorni tako študentje, ki v takih pogojih ne morejo dosegati dobrih študijskih uspehov, kot tudi financerji, ki vlagajo sredstva v neperspektivne visokošolske projekte. Knjižničarji in knjižnični informatiki apeliramo na vodstva univerz in na vlade v regiji, da v svojih razvojnih strategijah in politikah upoštevajo preverjeno dejstvo, da brez dobrih knjižničnih informacijskih sistemov ni kakovostnega visokega šolstva. Pričakujemo, da bodo v nacionalnih sistemih vrednotenja kakovosti visokega šolstva knjižnice obravnavane kot bistven element, brez katerega visoko šolstvo regije ne more biti konkurenčno v skupnem evropskem visokošolskem prostoru. Knjižnični informacijski sistemi zagotavljajo transparentnost rezultatov raziskovalnega in pedagoškega dela, ki je potrebna za uspešno izmenjavo študentov in učiteljev ter za povezovanje v skupne projekte." Danes se moramo vprašati, ali smo v petih letih naredili kakšen napredek? Ali se v procesih akreditacij in zunanjih evalvacij visokošolskih zavodov in študijskih programov ustrezno presojajo tudi t. i. infrastrukturni pogoji, ki pomembno vplivajo na kakovost študija in znanstvenoraziskovalne dejavnosti? Ali so visokošolske knjižnice prepoznane kot dejavnik, ki vpliva na končne izide dejavnosti visokošolskih zavodov? Ali imamo oblikovana merila za ugotavljanje vpliva in učinka visokošolskih knjižnic na okolje? Lahko rečem, da je bila navedena ocena iz "Mariborske deklaracije" eno od izhodišč delovne skupine, ki se je lotila težavne naloge priprave strokovnih osnov za priporočila oziroma "standarde" za delovanje visokošolskih knjižnic. Pri tem so nas najprej zanimale značilnosti ožjega in širšega "STANDARDI" ZA VISOKO[OLSKE KNJIŽNICE Predstavitev avtorice: Melita Ambrožič je politologinja in doktorica informacijskih znanosti in knjižničarstva. Zaposlena je v NUK kot pomočnica ravnateljice za knjižnični sistem Univerze v Ljubljani. Poleg tega je docentka na oddelku za bibliotekarstvo, informacijske znanosti in knjigarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. doi:10.3359/oz1104137