OZ 2011/4

138 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 4 okolja, v katerem delujejo visokošolske knjižnice, in predvidevanje razvoja v družbenem okolju, ki bo v naslednjih letih bistveno vplival na organizacijo in delovanje visokošolskih knjižnic. V širšem okolju smo priče intenzivnim spremembam, kakršnih prej nismo doživljali v mnogo daljših obdobjih. Nekoč je bilo časa za razmislek o uvajanju novosti na pretek, danes pa je treba reagirati zelo hitro. Tempo sprememb se tako pospešuje, da je David Nicholas na nedavnem posvetovanju ZBDS izjavil: "Internetno leto traja le sedem tednov!" Tudi visokošolske knjižnice so se znašle sredi številnih sprememb (npr. v procesih znanstvenega komuniciranja, ustvarjanja novega znanja ter objavljanja in razširjanja znanja, v načinih znanstvenoraziskovalnega dela, dostopnosti informacijskih virov itd.), ki vplivajo na njihovo delovanje in na katere se morajo odzivati hitro ter na primeren način. Izpostavili bi nekaj tovrstnih odzivov knjižnic: • Posebej izpostavljena usmerjenost na potrebe in želje uporabnikov. • Uvajanje številnih novih storitev in sodobnih načinov njihovega posredovanja, v vedno večjem obsegu tudi preko mobilne tehnologije. • Ponudba raznovrstnih informacijskih virov, v različnih oblikah, enostavno dostopnih od koder koli vse dni v tednu. • Promocija prostega dostopa do informacij, odprtega dostopa do znanstvenih objav. • Oblikovanje novih delovnih mest, zaposlovanje kadrov z novimi vrstami znanja in spretnosti ter njihovo nenehno strokovno izpopolnjevanje. • Spremembe v organizacijski kulturi knjižnic. • Ponudba fleksibilnih prostorov in opreme ter raznolikih možnosti njihove uporabe. • Spremembe v upravljanju (menedžmentu) in organizaciji knjižnic. • Sodelovanje, povezovanje, partnerstvo … pri zagotavljanju informacijskih virov in storitev. • Promoviranje knjižnic, ki z moderno informacijsko infrastrukturo in bogatimi informacijskimi viri privabljajo nove slušatelje visokošolskih ustanov. • Izpostavljanje vloge in pomena knjižnic v visokošolskem izobraževalnem in raziskovalnem procesu ter merjenje njihovih končnih izidov delovanja. • Odzivi na razmere v obdobju ekonomske krize, ki jo knjižnice sprejemajo tudi kot priložnost za reorganizacijo dela, opustitev neučinkovitih postopkov, izvajanje posameznih dejavnosti v sodelovanju z drugimi knjižnicami ipd. Hkrati z novimi priložnostmi za visokošolske knjižnice pa se postavljajo tudi vprašanja o njihovem obstoju v prihodnosti. Tako lahko beremo opozorila, da bi se knjižničarji morali v času, ko Google digitalizira celotne znanstvene knjižnice in uporabniki rutinsko uporabljajo orodja interneta, namesto da bi uporabljali storitve knjižnic, resno vprašati, kakšne spremembe jih čakajo v prihodnosti in kako jim bodo kos. Zato nas mora skrbeti, ali naše visokošolske knjižnice dohitevajo prej omenjeni razvoj in ali so vključene vanj enakovredno sodobnim tujim knjižnicam. Ko se iz širšega okolja preselimo v domače razmere, naletimo na naslednje značilnosti visokošolskih knjižnic: • Razdrobljenost (69 knjižnic) in velika raznolikost slovenskih visokošolskih knjižnic. • Razlike v obsegu njihovih knjižničnih zbirk oziroma zagotavljanju informacijskih virov za potrebe študija in znanstvenoraziskovalnega dela, ponudbi e-informacijskih virov, storitvah, materialnih pogojih delovanja, kadrih, odprtosti za uporabnike itd. • Razlike v vrednostih kazalnikov dejavnosti posameznih visokošolskih knjižnic. • Večina knjižnic nima zadostnih pogojev za izvajanje novih nalog in za soočanje z novimi izzivi – vsem udeležencem visokošolskega izobraževanja torej niso zagotovljeni enaki pogoji študija oziroma dela. • Soočeni smo z različnimi modeli knjižničnih informacijskih sistemov univerz in nepovezanostjo knjižnic samostojnih visokošolskih zavodov. • Ker visokošolske knjižnice niso samostojne pravne osebe (z izjemo NUK in CTK), so pogoji njihovega delovanja in njihov status v okviru matičnih zavodov zelo različni. • Zakonski in drugi predpisi ter drugi relevantni dokumenti temeljijo na klasičnih informacijskih virih ter storitvah knjižnic in ne spodbujajo njihovega razvoja. • Ohlapno definirana merila za knjižnično dejavnost pri akreditaciji visokošolskih zavodov in študijskih programov omogočajo ustanavljanje in delovanje visokošolskih zavodov brez sodobne knjižnične informacijske podpore. • Način financiranja visokošolskih zavodov, z izjemo CTK in univerzitetnih knjižnic drugih članic univerz, ne vključuje namenskega financiranja dejavnosti visokošolskih knjižnic – višina sredstev za njihovo dejavnost je zato popolnoma odvisna od prioritet in zmožnosti posameznega visokošolskega zavoda. • Vrednotenje prispevka knjižnic h kakovosti visokošolskega procesa je nesistematično, niti ga ne izvajajo vsi visokošolski zavodi. • Precejšen delež visokošolskih knjižnic ne izpolnjuje pogojev za izvajanje javne službe v knjižničarstvu. • Visokošolske knjižnice niso vpisane v razvid knjižnic, ki izvajajo javno službo na področju knjižničarstva. Melita Ambrožič: "STANDARDI" ZA VISOKOŠOLSKE KNJIŽNICE