OZ 2011/4

M 141 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 4 Želim dati nekaj pojasnil o tem, zakaj v knjižnicah delajo pretežno ženske, zakaj so "profesionalke spomina". Tudi moj delovni prostor je knjižnica in internet in uživam v privilegiju, da so danes vsa antična besedila brezplačno dosegljiva na spletu. Moja najljubša tema je kontinuiteta, in sicer od prazgodovine, preko antike do današnjih dni na Balkanu in Mediteranu. To je približno definiran prostor, ki povezuje Baltik in Kreto ter afriške obale in v katerem so se začele in dogajale najpomembnejše stvari za človeštvo. Presenetljivo je, da v vsem tem obstaja kontinuiteta, ki se je pojavila 3.000 let pr. n. š. in ji lahko sledimo skozi vsa kasnejša obdobja do današnjih dni. Ena takšnih izrazitih kontinuitet je fenomen patriarhata. To je sistem, ki se je od svojega nastanka v praskupnosti sposoben prilagoditi vsem razvojnim epoham družbe. Preživel je tako monarhije kot komunizem, ne da bi ga to spravilo v kakšne velike krize. Patriarhat je sistem, ki pozna en sam princip in to je kontrola ženske seksualnosti. Zakaj je taka kontrola sploh potrebna? Zato, ker od 8.000 let pr. n. š. do danes prevladujejo elementi družbene organiziranosti, pri katerih je treba ženskam omejiti moč, do katere bi bile upravičene, to so: • življenje v mestih, • proizvodnja hrane, • distribucija hrane, "VELIKA BOGINJA" IN PODOBE ŽENSK SREDOZEMSKO-BALKANSKIH KULTUR • vojska, • administracija, • vojna in • rojevanje kot ključni element. Tudi današnja država še zmeraj temelji na enaki kontroli ženske seksualnosti. To kontinuiteto si bomo približali skozi podobe žensk, ki so imaginarne in simbolizirajo njihovo moč. Govorila bom o predkrščanskih boginjah. Kako so ženske reagirale na patriarhat? Obstaja neka zgodovinska interpretacija, ki jo je zagovarjal tudi Engels, da je obstajalo obdobje, v katerem je vladal matriarhat. Sodobna arheologija in zgodovinske znanosti tega, žal, ne potrjujejo. Matriarhata kot sistema nikoli ni bilo. Obstajajo le različne faze dojemanja vloge žensk v družbi oz. različni načini kontrole ženske seksualnosti. Izhajam iz zgodovinske antropologije, kar pomeni, da iščem priče in jih sprašujem. Pri tem imam manjši problem, ker so te priče v poprečju 2.000 let mrtve. Te mrtve priče sprašujem tako, da primerjam njihove podobe, ki jih najdem, ter berem njihova sporočila. Iz grške, rimske in balkanske antike je teh sporočil zelo veliko. Ohranilo se je ogromno sledov visoke kulture pismenosti, ki pa predstavljajo le 10 % gradiva, ki je nekoč obstajalo. Iz prazgodovine imamo dve podobi, ki moč ženske osredotočata na plodnost in bogastvo – na izobilje hrane in seksa. Predstavitev avtorice: Svetlana Slapšak je doktorica historične gramatike in klasičnih jezikov. Zaposlena je kot redna profesorica za antropologijo starega sveta in antropologijo spolov v ISH v Ljubljani ter na Univerzi Rudgers v Ameriki. doi:10.3359/oz1104141