OZ 2011/4

144 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 4 V likovnih upodobitvah tega časa so ženske povsem drugačne od prejšnjih. VAleksandriji 3. stoletja pr. n. š. so postale zelo popularne karikaturne upodobitve žensk, pri katerih je lahko žensko telo nadomeščeno zgolj z glavo, kar so razlagali na več načinov: ali da se je pamet sprevrgla v seks ali pa da je na mesto seksa stopila pamet. Figure žensk so izdelovali množično in v 4. stoletju pr. n. š. so jih polagali poleg mrličev v grobove. Ko so jih v 19. stoletju odkrili, so postale v Evropi neverjetno popularne, kot vzor ženske, kakršno si zasebno želi vsak meščan: elegantna, majhna, molčeča. Vplivale so na modne trende, prišle so v književnost in Isadora Duncan jim je zagotovila mesto v baletni umetnosti. Postale so odločilne za dojemanje podobe antične ženske, saj povzemajo vse poteze takratne mode. Velike boginje so potemtakem zelo pomembne za sodobno feministično kulturo, predvsem v angloameriškem svetu, manj v Evropi, čisto nič pa na Balkanu. S pomočjo antičnih podob so ženske lažje izrazile svoja hotenja, hrepenenja, težnjo po oblasti itd. Prišlo je do prepletanja antičnega in sodobnega v likovni umetnosti, npr. v ustvarjanju Judy Chicago, ali pa v pop- kulturi s preoblačenjem Barbike v opravo kretske boginje. K temu lahko dodamo še popularno Xeno, ki predstavlja oblastno žensko iz antičnega časa. V vsakdanji rabi so skodelice za kavo z napisom Goddess, pa obvezna majica z enakim napisom, nakit ipd. Lahko naletite tudi na posebej urejene ritualne prostore, posvečene antičnim boginjam. Gre za simbolno obnovo nečesa, kar naj bi izhajalo iz daljne zgodovine Mediterana. V osemdesetih letih, ko so se začele srečevati jugoslovanske in zahodne feministke, so se naše ženske povsem naslonile na evropske teorije, ker se jim je zdela ameriška teorija trapasta. Američanke so takrat nastopale z idejo boginj, kar smo v letu 1988 na srečanju v Dubrovniku zavrnile, češ da nam je stalinizma dovolj. Na eni strani imamo arheološko-antropološko raziskovanje zgodovine žensk, ki mora slediti shemam patriarhata. Patriarhat je tudi najbolj koristno izhodišče za razumevanje ženske zgodovine, saj z njeno pomočjo pojasnjujemo najmanj znane in najbolj mračne dele preteklosti. Na drugi strani pa je pomembno, da ženske zgodovine ni mogoče spraviti v utopični konstrukt iz današnjih dni. Potrebujemo verodostojna zgodovinska dejstva o ženskah in prav ničesar več si ni treba izmišljati. In to je tudi najboljše izhodišče za kritiko napačnih razlag. Svetlana Slapšak: "VELIKA BOGINJA" IN PODOBE ŽENSK SREDOZEMSKO-BALKANSKIH KULTUR