OZ 2012/1

52 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 1 Najtežje pa je založnikom, ki so najbolj navezani na tisk. Mnogi so raje propadli, kot da bi se preusmerili na nove medije. Kot kamikaze izrabljajo še zadnje orožje, ki ga imajo, in to so avtorske pravice. Ni jim mogoče dopovedati, da so znanstveni časopisi posebne vrste blago: (i) avtorji niso plačani, ker delajo za javno priznanje; (ii) trg ni konkurenčen, ker je vsak časopis unikaten na svojem področju; (iii) potrošniki naročajo časopis vnaprej. Založniki pa si pripisujejo zaslugo za diseminacijo, ki prinaša zaslužek, čeprav diseminacija ni več noben problem in zanjo sploh ni več potreben časopis. Grozi pa anarhija, ker v poplavi člankov nihče več ne jamči za njihovo izvirnost in kakovost. Najbolj pronicljivi so nehali z distribucijo in članke le še recenzirajo in arhivirajo, zaračunavajo pa njihovo pobiranje iz arhiva za individualno rabo ali za nadaljnjo objavo. Naši časopisi so že polni takih objav, ki jih podpisujejo Nobelovi nagrajenci in drugi znameniti avtorji. Nekateri znanstveni časopisi, npr. Nature , sploh ne odkupujejo več avtorskih pravic, ampak zgolj licenco za objavo, besedilo pa se kasneje shrani v repozitorij avtorja ali institucije, v kateri dela. Nova stvar pri znanstvenih časopisih so socialna omrežja – npr. Nature Network (2007) – preko katerih se znanstveniki povezujejo v sodobne nevidne kolegije (angl. invisible college ). Spomin mi spet sugerira primerjavo z mrežo intelektualcev Concordia v zgodnjem obdobju tiskane knjige. Urednici, ki sta napisali prvo poglavje, sta zelo zaskrbljeni nad anemičnostjo knjižničarske skupnosti, ki se je že skoraj predala Googlu. Ta bo, hočeš nočeš, postal monopolist in potem se bo zanesljivo pokvaril. Knjižnice in znanstveno komu- niciranje V drugem poglavju knjige Rick Anderson, ameriški knjižničar in predsednik Interesne skupine za serijske publikacije pri ARL, 2 opisuje knjižničarski pogled na znanstvene komunikacije. Vse skupaj vidi kot resno krizo. • Knjižice doživljajo krizo sistemov za iskanje. Google je reorganiziral svet informacij in njegov iskalnik aktivno povprašuje po informacijah ter jih organizira po kriteriju relevantnosti. Način razvrščanja je njihova poslovna skrivnost in jasno je samo to, da se ne poslužujejo pogostnosti izrazov v iskalnih zahtevah. Knjižnični katalogi temu ne morejo konkurirati, saj zajemajo le vire v svoji lasti, kar pomeni dejansko selekcijo pri nabavi. Knjižnica bi po relevantnosti lahko povprašala same bralce, toda tega v glavnem ne dela. • Knjižnice doživljajo krizo zbiranja. Google se je spustil v megalomanski projekt digitalizacije in na prikrito veselje mnogih knjižničarjev so ga ustavili lastniki avtorskih pravic. E-knjige zato niso kompletne, vendar jih je mogoče preiskovati. Knjižničarji, ki potujejo s kočijo, se privoščljivo zabavajo na račun Googla, ki sicer brzi z avtomobilom, da leteti po zraku pa le ne more. In so zadovoljni! Študentje pa glasno aplavdirajo Google Books Search, saj jim prihrani 90 % časa pri preiskovanju. In preskočijo knjižnico! • Založniki doživljajo krizo cen. Denarja ni in naročnikov je vsak dan manj, zato bo treba izbirati med naslednjimi možnostmi: (i) obremeniti bralce (a tisti, ki največ berejo, imajo najmanj denarja); (ii) obremeniti avtorja, ki si želi objavo (a najboljši pisci nimajo problema z objavami); (iii) obremeniti davkoplačevalce (a potem mora veljati odprt dostop in ni več biznisa). Kitajci pred zdajci Napovedujejo, da bo 21. stoletje kitajsko. Na področju znanosti precej verjetno. Do leta 2020 bodo dogradili več sto sodobnih univerz, kamor bodo potegnili svoje strokovnjake s celega sveta. Doma pa se ta trenutek angleščino uči 200 milijonov Kitajcev. Indeks ISI že zajema 100.000 kitajskih člankov. Le pet let zaostanka za Kitajci naj bi imeli Indijci, ki pa imajo prednost pri obvladanju angleščine. Avtor tretjega poglavja, Ian Russell, najmlajši urednik v Royal Society, meni, da bo Zahod zanesljivo klecnil, če bo sledil Rupertu Murdochu, ki ne more prebaviti svobodnega interneta: "Razen pametnjakovičev nihče nima koristi od prostih vsebin na internetu, kar je nevzdržno in je treba takoj spremeniti!" Obstaja nekaj možnih scenarijev: • Prvi scenarij: samooskrba. Časopisi in repozitoriji živijo v mirni koeksistenci. Plačujejo naročniki časopisov in podporniki knjižnic. Zagotovljen je prost dostop. Scenarij nima velikih možnosti, ker ni zadostnega pritiska na zniževanje stroškov. • Drugi scenarij: podpiranje. Avtorji brezplačno ponudijo svoja besedila, ker raziskovalni proračuni tako ali tako vključujejo stroške objave rezultatov. Časopisi izginejo, ker so repozitoriji priročnejši. Zagotovljen je prost dostop. Scenarij je uresničljiv le v redkih disciplinah. • Tretji scenarij: nadomestitev. Vse nadomestijo arhivi del. Postopka certifikacije ne zagotavljajo recenzenti, ampak "visoko kompjuterizirana reputacijska in avtorska metrika" OCENA