OZ 2012/1

M T 53 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 1 (t. i. "avtorstvo 3.0"). Zagotovljen je prost dostop. Gre za precej verjeten scenarij, saj znižuje stroške. • Četrti scenarij: subverzija. Zgodilo se bo partikularno arhiviranje brez vsakršnega certificiranja izvirnosti, ob vprašljivi kakovosti. Kaotična komunikacija bo spodkopavala zaupanje v vire, nastajali bodo plagiati. Znanstvena produktivnost bo padla, močno pa bodo narasli stroški preverjanja rezultatov. Prostega dostopa ni. To je še najbolj verjeten scenarij, ki bo na dolgi rok izjemno podražil znanstvene dosežke. Spreminja se branje Če ljudje ne berejo, jim ne tiskane in ne e-knjige ne pomenijo prav ničesar! Še ne tako davno so stvari tekle tako, da so rokopis temeljito ocenili, šele potem je šel v objavo. Večina današnjih besedil gre najprej v objavo in šele potem se začne njegovo ocenjevanje. Morda bo spet aktualen beneški humanist Hieronimo Squarciafico, ki je trdil, da knjige vodijo v intelektualno lenobo, ker si ni treba več ničesar zapomniti, saj je vse zapisano. Avtor četrtega poglavja, Collin Steele, nekoč knjižničar v Oxfordski Bodleani in sedaj profesor na Avstralski državni univerzi, izhaja iz tega, da ljudje na internetu "berejo kot nori", vendar ne več na knjižni način – npr. 60.000 koherentnih besed od začetka do konca zgodbe – ampak zajemajo iz veletoka posredovanih mikrodelcev. Ni strahu, da bi knjige izginile, spremenil pa se bo način branja, ki se bo prilagodil vse krajši koncentraciji pozornosti. Natisnjenih je le 10 % znanstvenih rokopisov, na splet pa lahko brez problema pridejo vsi. Za tradicionalno knjigo bo na voljo tiskanje na zahtevo (angl. print on demand – POD ). Nič več založb kapitala za izdelavo knjige in nič več dragega transportiranja knjig do Avstralije, kar poleg tega še onesnažuje okolje. Število znanstvenih monografij v zadnjih letih pada, kar je verjeten povratni učinek zmanjševanja nabav v knjižnicah, saj imajo v letih "suhih krav" prednost časopisi in podatkovne baze. Univerzitetne založbe so vse pogosteje v izgubah, celo take, kot je Cambridge University Press. Ithaka poročilo "Univerzitetno založništvo v digitalni dobi" napoveduje povratek znanstvenega založništva iz komercialne v akademsko sfero. Konec koncev gre za diseminacijo znanja, kar sodi v osnovno poslanstvo univerz. Tega se ni nihče spomnil, ko je posel cvetel in so se založbe komercializirale. Sedaj bo treba sprejeti tudi e-publikacije, čeprav so veljale za "premalo akademske". O njihovi uporabi priča knjižnična statistika prevzetih e-knjig na avstralski državni univerzi: 381.740 (leta 2005), 745.288 (leta 2006), 1.252.735 (leta 2007), 2.747.445 (leta 2008). V službi raziskovanja Avtor petega poglavja je Graham Stone iz ugledne UK Serials Group. Prepričan je, da se knjižničarji premalo posvečajo potrebam in prioritetam raziskovalcev. Ob zmanjševanju nabave je to še bolj problematično, saj bi morali še bolj natančno "ciljati" na raziskovalce. Predvsem pa je treba še bolj paziti na kakovost baz abstraktov in indeksov ter izboljšati naslednje knjižnične servise: • abstrakti člankov so praviloma prekratki in ne povedo ničesar; • en sam indeks od platnice do platnice za množico bistveno različnih vsebin v knjigi je izguba časa; • povezava na polno besedilo bi bila pomembnejša od cele vrste drugih nepotrebnosti, ki obremenjujejo zapis; • datumsko pokrivanje – redko je mogoče uganiti, za kateri čas gre; • geografsko pokrivanje – spregledani so viri iz drugih okolij; • založniško pokrivanje – zavezanost starim založbam; • intuitivni vmesnik – daleč od enostavnosti Googla; • avtentikacija – vsako "legitimiranje" je odbijajoče; • neomejen dostop – zavrnjen dostop zaradi omejenega števila simultanih uporabnikov je ignoranca, ne pa finančni ali tehnični problem. Kdo je lastnik? Wilma Mossink (SURF Nizozemska) in Lorraine Estelle (JISC UK) sta se v zadnjem poglavju knjige posvetili še vprašanjem intelektualne lastnine. Knjižnice imajo zgolj dve nalogi: da arhivirajo spomin naroda in da omogočijo raziskovalcem dostop do tega spomina. Vmes pa je intelektualna lastnina. Izdajatelji digitalnega gradiva vzpostavljajo odnos s knjižnico na dva glavna načina: • z licenčno pogodbo, ki upošteva pošteno rabo (angl. fair use ); • z upravljanjem digitalnih pravic (angl. digital rights management – DRM ). Problem je, ker nekateri avtorji (glasbeniki, filmarji) OCENA