OZ 2012/1

ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 1 ki je namenjena čustveno in intelektualno učinkoviti komunikaciji in učenju. 19 Znotraj krščanske cerkve izvira razumevanje uporabe glasbe neposredno iz judovsko- sirskega prostora. To sta zapisala že Boethius (okoli 480– 525/526) in Joannes Affligemensis (okoli 1100). Za Boethiusa ima " nusica humana " status univerzalne umetnosti, (a) ker je sposobna med seboj povezati racionalno razumevanje resnice in oblikovanje prepričanja, (b) ker je ob tem sestavni del praktične etike, saj sluh tona ne zaznava le tako, da ga prepoznava in razlikuje, temveč ga sprejema bodisi z veseljem ali strahom, (c) ker je ukvarjanje z glasbo primerljivo z ukvarjanjem z matematiko in zato glasbi pripada karakter predznanosti in propedevtičnega etosa, saj je v stanju, da poveča sposobnost mišljenja in omogoči prvo izkušnjo resničnega. 20 Pri Joannesu Affligemensisu beremo: "Cum ergo in commovendis mentibus hominum tanta sit musicae potentia, merito eius usus acceptus est in sancta Ecclesia" 21 (Glede na očitno veliko moč, ki jo ima glasba na razpoloženje in vedenje ljudi, je upravičeno dobila uporabno mesto znotraj okrilja svete cerkve. Op. prev.) Naslovna tema je s tem v zelo skrajšani obliki osvetljena tako, da nas pripelje do relativno kratkega, jedrnatega in strokovno znanstvenega rezultata. Moč skupnega petja in muziciranja, skupnega poslušanja in občutenja glasbe pomaga pri tem, da se ljudje in družbe čustveno in intelektualno povežejo. Vendar pa lahko nekaj, kar pomaga pri združevanju, pomaga tudi pri razdruževanju, kar vodi v spore in vojne. Podobno kot besedne govorice so tudi glasbene govorice lahko krive za babilonsko zmešnjavo. Glasba je brez dvoma svetovna govorica, ki je zmožna povezati vse ljudi in narode, kar slavnostni govorniki vedno znova poudarjajo. Toda tisti, ki je kot poslušalec Bacha ali Brahmsa prisiljen ure dolgo poslušati arabsko glasbo, bo postal agresiven. V starem kitajskem cesarstvu je veljala obsodba na glasbeno smrt za najvišjo kazen, na katero so obsojali najhujše zločince, o čemer poroča sam Konfucij. Po drugi svetovni vojni je v nemško govorečih deželah postalo petje odvečno v šolah, mladinskih skupnostih, fantovskih in dekliških združenjih. Stavek frankfurtskega sociologa Theodorja Wiesengrunda Adorna, da po Ausschwitzu Nemci ne bi smeli več peti, se je močno zasidral v nemško dušo, kar je imelo za nemško petje zelo neugodne posledice. Nasprotno temu pa pravi Konrad Lorenz: "Kadar zapoješ, pokažeš vragu mezinčka", kar dopušča možnost tako za pozitivno kot za negativno razlago. 22 Regionalni vidik Na področju, kjer se stikata nemška in slovanska kultura in na katerem ležita tako avstrijski, kot slovenski del Štajerske, je v glasbeni etnologiji prisotnih veliko število pesmi, ki so se po ustnem izročilu ohranile in jih pojejo v obeh jezikih in ki bi lahko ljudi med seboj zbližale. 23 Pri tem imam v mislih tudi pozni srednji vek in v tisti čas segajoče pesniške zbirke Kočevarjev, objavljene v treh obsežnih zvezkih. 24 Znane pa so tudi pesmi, ki so jih prepevali le v enem ali drugem jeziku in ki so drugega plašile in s tem odvračale vsakega na svojo stran. Če imamo v mislih to, je "glasba najnevarnejši instrument neke kulture". S temi besedami smo v skupini znanstvenikov po naročilu Nemške zvezne vlade leta 1972 opremili dokument, ki je postal podlaga za urbanistično načrtovanje oz. širjenje nemških mest. 25 Tovrstna, kratko skicirana razmišljanja dokazujejo, da so družboslovne raziskave še vedno zelo aktualne. Muzikološka znanost, ki obravnava in raziskuje "glasbo kot sporočilo" 26 in se spet močneje posveča moči melodije, zvokov, zvenov in ritmov kot identifikatorjev, 27 bi morala ključna spoznanja o človeku ter dinamiki družbenega življenja in sobivanja močneje vključiti v obči diskurs. Opombe 1 Thomas Bernhard, Alte Meister, Komödie, Frankfurt am Main, 1985, S. 278 f. 2 Das Verstehen der Welt. Die Krise der Geisteswissenschaften – und warum wir sie trotzdem brauchen, v: Rotary-Magazin, Letnik 61, Zvezek 734, februar 2012, s. 36–61. 3 Jürgen Kaube, Die Bedeutung der Geisteswissenschaften. Grundlegende Fragen und Antworten, V: Das Verstehen der Welt, 2012, str. 41. 4 Wolfgang Suppan, Deutsches Liedleben zwischen Renaissance und Barock, Die Schichtung des deutschen Liedgutes in der zweiten Hälfte des 16. Jahrhunderts, Habilitacijsko delo, Mainz, 1971, Tutzing, 1973 (Mainzer Studien zur Musikwissenschaft 4). Kot učenec Hellmuta Federhoferja in naslednik Walterja Wiore (ki ga je 1963 nasledil kot vodja muzikološkega oddelka v Arhivu za nemško ljudsko pesem v Freiburgu v Breisgauu), je avtor tema vrhunskima muzikologoma druge polovice 20. stoletja hvaležen za pomembne spodbude; med drugim za članek"Federhofer" (v: Wolfgang Suppan, Steirisches Musiklexikon, 2. izdaja, Graz, 2009, str. 132–140); Walter Wiora, Methodik der Musikwissenschaft (v: Enzyklopädie der geisteswissenschaftlic hen Arbeitsmethoden, ur. Gosdruck und Walters, München und Wien, 1970). 5 Wolfgang Suppan, Der musizierende Mensch, Eine Anthropologie der Musik, Mainz, 1984; Musica humana. Die anthropologische Wolfgang Suppan: GLASBA POVEZUJE IN LOČUJE LJUDI, SKUPNOSTI, LJUDSTVA IN RELIGIJE