OZ 2012/2

M 103 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 2 doi:10.3359/oz1202103 1.19: RECENZIJA, PRIKAZ KNJIGE, KRITIKA Leta 2010 je Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča v Mariboru v sklopu zbirke Studia Historica Slovenica izdal monografijo Toneta Ravnikarja z naslovom Benediktinski samostan v Gornjem Gradu . Ravnikar se ukvarja s srednjeveško zgodovino slovenskih dežel, predvsem Savinjske in Šaleške doline, in jima je posvetil tudi doktorsko disertacijo (v knjižni obliki ima naslov Po zvezdnih poteh , 2007). Pričujočo monografijo je avtor predstavil v sklopu rednih mesečnih predavanj, ki jih organizira Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča, 21. marca 2012 v razstavišču Archivum v Pokrajinskem arhivu Maribor. Monografija je razdeljena na osem poglavij. Prvo poglavje predstavlja uvod, v katerem avtor na kratko predstavi ustanovitev samostana v Gornjem Gradu, ter to ustanovitev umesti v čas in prostor, ko je bil v Evropi končan boj za investituro; zaključek tega boja predstavlja kompromis, sklenjen v Wormsu leta 1122. Avtor poudari, da ustanovitev samostana benediktinskega reda 7. aprila 1140 nedvomno predstavlja enega najpomembnejših trenutkov v srednjeveški zgodovini ne samo Savinjske doline, temveč tudi Štajerske, in celo v zgodovini slovenskih dežel. Nadalje avtor pojasni, kateri zgodovinarji so se že pred njim ukvarjali z Benediktinskim samostanom, vse od leta 1876 naprej, ko je Ignaz Orožen samostanu posvetil drugi zvezek monumentalnega dela Das Bisthum und die Diözese Lavant . V drugem poglavju se avtor podrobno ukvarja z ustanovitvijo samostana v Gornjem Gradu. Na začetku predstavi vsebino ustanovne listine gornjegrajskega samostana, s katero je oglejski patriarh Pelegrin (1131–1161) 7. aprila 1140 potrdil ustanovitev opatije v Gornjem Gradu. Poleg oglejskega patriarha avtor še posebej izpostavi Diepolda iz Kagra, ki je skupaj z ženo Truto patriarhu prepustil svojo alodialno posest v Zgornji Savinjski dolini in s tem omogočil ustanovitev samostana. Izvor Diepolda iz Kagra avtor umesti v širše evropsko dogajanje ter tako na kratko predstavi nekatere evropske plemiške družine in morebitne sorodstvene povezave z Diepoldom in njegovo ženo Truto. Tretje poglavje govori o nastanku farne mreže na Savinjskem. Avtor poudari, da je v Savinjski dolini mogoče predpostaviti kar tri pražupnijska središča, ki so imela svoje korenine še v karolinški cerkveni organizaciji: Šempeter, Braslovče in Gornji Grad. Usoda slednjih dveh se je ob nastanku samostana v Gornjem Gradu povezala z zgodovino samostana (gornjegrajska fara je bila leta 1140 priključena samostanu, braslovška fara pa je samostanu dajala dve tretjini desetine). Zanimivo je tudi dejstvo, da patriarhi v času svojega zadrževanja na Zgornjesavinjskem niso uradovali v samostanu, temveč je bil kraj, kjer so razsojali in izdajali listine, največkrat Rečica. V četrtem poglavju avtor predstavlja obdobje prve polovice 13. stoletja in poskus ustanovitve škofije v Gornjem Gradu (samemu dogajanju okoli poskusa ustanovitve škofije se posveti v petem poglavju). Avtor v tem poglavju pojasni nekatere pojme, kot je npr. "provinca Mozirje", ki je v času 13. stoletja bil najverjetneje geografski izraz za celotno Zgornjo Savinjsko dolino. Zanimiv je tudi podatek, da se prebivalci v okolici samostana niso čutili kot Štajerci, niti kot Korošci ali Kranjci, temveč so delovali kot Savinjčani, pri čemer pa avtor seveda poudarja, da bi pretiravali, če bi v tem dejstvu videli zametke nastajanja neke samostojne dežele. Na velik pomen in ugled samostana pa kaže tudi dejstvo, da so se nekatere plemiške družine, kot npr. rodbina Kacenštajn, potegovale za pravico do pokopa v samostanu. V zameno za to pravico je samostan dobil posamezne kmetije ter tudi na tak način povečeval svojo posest in moč. V prvi polovici 13. stoletja pa je samostan začel širiti svojo posest preko prelaza Črnivec na področje Kranjske. V petem poglavju se nato avtor na kratko posveti dogajanju okrog želje po ustanovitvi škofije v Gornjem Gradu. Oglejski patriarh Bertold je okoli leta 1273 dal pobudo za ustanovitev škofije na temeljih samostana. Pobudo je patriarh utemeljeval z dejstvom, da je njegova dieceza tako obširna, da je ne more redno obiskovati. Papež Gregor IX. je nato v dveh pismih pooblastil novograjskega škofa Gerharda in tržaškega škofa Ulrika de Portisa, naj pregledata in ocenita gmotno in siceršnje TONE RAVNIKAR Benediktinski samostan v Gornjem Gradu