OZ 2012/2

104 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 2 OCENA stanje področja ter nato ocenita, ali bi bilo mogoče ustanoviti škofijo. Avtor pravi, da zaradi pomanjkanja virov ni mogoče rekonstruirati, zakaj škofije v Gornjem Gradu niso ustanovili. Šesto poglavje obravnava čas druge polovice 13. stoletja. To je obdobje, ko je po smrti Bertolda mesto patriarha v Ogleju prevzel Gregor de Montelongo. Tudi to obdobje je bilo za samostan zelo turbulentno. Avtor nam tako predstavlja nekatere spore med samostanom in pomembnimi plemiškimi družinami, pri čemer je v večini primerov šlo seveda za denar, posest in moč. Tako je bil samostan v sodnih sporih z Ulrikom III. Spanheimom in Gebhardom III. Žovneškim. Nadalje izvemo, kako je odvetniški posel v zvezi s samostanom, ki je bil seveda pomemben in donosen, prehajal iz rok gospodov Ptujskih v roke Vovbržanov. Hkrati z zgodbo o samostanu tako avtor predstavlja širše dogajanje na tem območju, ter nam na tak način predstavi tudi zgodovino plemiških rodbin, ki so bile s področjem Zgornje Savinjske in Šaleške doline trdno povezane. Sedmo poglavje predstavlja čas, ko je bila gornjegrajska opatija v precepu med svojimi odvetniki, grofi Vovbrškimi, in deželnim knezom. Nedvomno je v tem času najpomembnejšo vlogo na strani Vovbrških igral Ulrik. Kljub poroki z Nežo, vdovo koroškega vojvode, se je Ulrik zavedal, da ne more postati dedič koroške dediščine in predvsem vojvodskega naslova, verjetno pa je resno računal, da si bo uspel pridobiti Savinjsko marko, katere sedež v Celju je bil že prej v njegovih rokah. Ulrik se je nato v letih 1291 in 1292 pridružil uporu koroškega, štajerskega in salzburškega plemstva proti kralju Rudolfu I. Habsburžanu. Tako je Ulrik za nekaj časa izgubil odvetniške pravice do samostana, ki pa si jih je nato pridobil nazaj. Do sporov med samostanom in Ulrikom je prišlo tudi v času češke vojne. Po izumrtju družine Premyslidov je prišlo do vojne za češko krono med koroškim vojvodo in tirolskim grofom Henrikom ter nemškim cesarjem Albertom I. Habsburškim. Samostan je v tem boju podprl Henrika, Ulrik pa Alberta I. Ker je samostan Ulriku ponovno odvzel pravico do odvetništva, je Ulrik leta 1307 vdrl v Savinjsko dolino ter napadel samostanske posesti in sam samostan. Ulriku je celo uspelo ujeti samostanskega opata Wulfinga in ga odpeljati na Koroško. 13. maja 1308 je v Pliberku po posredovanju oglejskega patriarha prišlo do sporazuma med Vovbrškimi in opatom Wulfingom. Zadnje, osmo poglavje predstavlja čas prve polovice 14. stoletja, ko so se svobodni Žovneški po izumrtju Vovbržanov utrdili na mestu samostanskih odvetnikov. Leta 1322 je bil grof Herman Vovbrški umorjen. Po njegovi smrti je prišlo do spora med tremi dediči, in sicer: Elizabeto von Hohenlohe, grofom Ulrikom V. Pfanberškim in Friderikom Žovneškim. Avtor navaja, da se razdelilna pogodba med dediči žal ni ohranila, vendar je jasno, da so odvetništvo nad samostanom podedovali svobodni Žovneški, kasnejši grofje Celjski. Avtor je tako v delu zelo dobro in nazorno opisal burno dogajanje od nastanka samostana do prihoda svobodnih Žovneških na mesto samostanskih odvetnikov. Pri tem se je posvetil širšemu dogajanju in ne samo samostanu, kar pri branju na trenutke nekoliko pogrešamo. Zaradi tega izvemo ogromno o plemiških družinah na področju Savinjske doline, o njihovih povezanostih oziroma vlogah na širšem evropskem področju. Na predstavitvi knjige je avtor poudaril, da ta monografija predstavlja »le« prvi del zgodbe in da si želi, da bo lahko v bližnji prihodnosti izdal nadaljevanje monografije, v kateri se bo posvetil dogajanju do priključitve samostana ljubljanski nadškofiji leta 1461 in propadu samostana. Gregor Antoličič