OZ 2012/3

110 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 3 je njeno mesto v lokalni informacijski ekologiji in le strokovnjaki v poklicnem prostoru so pristojni za opredeljevanje identitete in namenskosti tehnologij na način, ki je smiseln za uporabnike. Enkrat so uporabniki knjižnični informacijski delavci sami, drugič pa končni uporabniki. Ekologija znanstvenega informi- ranja in komuniciranja Zaradi enormne produkcije in distribucije ob prevladujoči uporabi elektronske informacijske tehnologije so ekonomski, tehnološki in kulturni problemi in posledice na področju ekologije znanstvenih in strokovnih informacij prav dramatični (izguba kompetentnosti, računalniška in informacijska nepismenost, eksodus znanstvenikov iz revnih in nerazvitih držav v bogate in informacijsko razvite države …). Moč komunikacij se izrazi predvsem v znanosti. Komunikacijski sistem znanosti je odprt, nepopoln in dinamičen, avtopoetski sistem v stalnem razvoju. Odnosi med "starimi" in "novimi" komunikacijskimi mediji v znanosti se urejajo po zakonu oziroma načelu komplementarne kumulacije medijev (Šercar, 1988). Temelj ekologije sistemov znanstvenega informiranja in komuniciranja je predvsem "resnica". 18 "Resničnega" znaka brez "objekta", ki ga znak označuje, in tolmača znaka ni. Znak, ki se nanaša na neobstoječi "objekt", je lažen. Na ta način je "resnica" odvisna od objekta. Lažnemu znaku na semiotični ravni ustreza lažna zavest (nem. falsches bewustsein ) na ideološki ravni. Kemokinetična bakterija nima "receptorja" za razlikovanje glukoze od umetnega sladila in pogine, če je v neposrednem okolju sladilo namesto glukoze, saj se od sladila ne da živeti. Podobno temu ljudje ne moremo "živeti" od ideoloških laži, slepil in zablod, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem političnem življenju. Sistem znanstvenega informiranja in komuniciranja naj bi ščistil sistem filtriranja. Na točkah vhoda podatkov in informacij v komunikacijske sisteme informacij in znanja naj bi postavili filtre za selekcijo in prečiščevanje podatkov in informacij po relevantnosti, kakovosti in resničnosti in s tem preprečili onesnaženje bibliografskih sistemov in sistemov znanstvenega informiranja in komuniciranja. Informacijska ekologija družbenih mrež Družbene mreže (angl. social media systems ) vedno bolj prispevajo k rasti novih vsebin na svetovnem spletu. Ocenjeno je, da se več kot tretjina novih vsebin nanaša na družbene mreže, kot so blogi (blogosfera), vikiji, strani za izmenjavo posnetkov in drugega gradiva, forumi za sporočila. Gre očitno za pomembne načine objavljanja informacij in oblikovanja online skupnostih na internetu. Skupno različnim vrstam družbenih mrež so velike mrežne strukture, ki zagotavljajo polstrukturirane metapodatke (v obliki XML in vsebine v RDF) in kontekste za lažje iskanje informacij. Nastajajo nove mreže: mreže posameznikov, skupin, dokumentov, mnenj, prepričanj, oglasov in prevar, ki predstavljajo nove priložnosti in izzive za iznajdbo informacij in znanja iz le-teh. Zaradi sprememb in razvoja svetovnega spleta se spreminjajo tudi uporabniki tako v vlogi potrošnikov kot ponudnikov vsebin (Finin et al., 2007). Bloge identificiramo po predmetu, nagnjenosti, prepričanju, vplivu posameznikov in toku informacij glede na poreklo idej in načine širjenja informacij, verodostojnost virov informacij, mnenja in prepričanja, ki so značilna za določeno skupnost, in način spreminjanja le-teh. Družbeno mrežo blogov (blogosfera) oblikujejo ljudje, ki prispevajo k blogom in avtorji objav na blogu (angl. blog post ), sami blogi pa oblikujejo graf z neposrednimi povezavami z drugimi blogi skozi sezname blogov (angl. blogroll ) in posrednimi povezavami preko objav. Objave na blogu so povezane z njihovimi gostitelji blogov (angl. host blog ) in običajno z drugimi objavami na blogu in viri na svetovnem spletu kot delom njihove vsebine. Tipska objava na blogu vsebuje kopico komentarjev, ki so povratno povezani z ljudmi in z njimi povezanimi blogi. Blogosfera vključuje strukturo povezav, analizo mnenj, podatke o bralstvu, konverzacijsko strukturo, predmetno klasifikacijo in časovno analizo (Adamic in Glance, 2005). Protokol blogosfere generira implicitne povezave med objavami na blogu. Podobno kot pri drugih oblikah komunikacije je onesnaženje z neželeno e-pošto (angl. spam ) postal resen problem blogosfere in drugih družbenih mrež, enako za uporabnike kot za sisteme, ki uporabljajo, indeksirajo in analizirajo vsebino. Neželena pošta je strojno generirana. Obstajata dve obliki neželene pošte v blogih: nadležni blogi (angl. splogs ) in nadležni komentarji (spam komentarji). Splogi so strojno generirani blogi v gostiteljski objavi. Nadležni komentarji so avtentične objave, ki vključujejo tudi strojno generirane komentarje. Ocenjeno je, da več kot 80 % vseh pingov izvira iz neželene e-pošte (Kolari, Java in Finin, 2006). Za preprečevanje onesnaženja blogosfere so potrebni online sistemi za detekcijo neželene pošte (Kolari, 2007). Potemtakem moramo bolje razumeti družbene mreže z namenom, da bi te množične skupnosti in informacijske vsebine, ki jih vključujejo, bile čim koristnejše, verodostojnejše in zanesljivejše. V knjigi Socialnomics opiše Erik Qualman (2009; Šercar, 2010) s socialnomskim modelom fenomenologijo družbenih mrež (angl. social media ), procese prehoda s tradicionalnih Tvrtko-Matija Šercar: INFORMACIJSKA EKOLOGIJA ...