OZ 2012/3

112 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 3 strokovnjakov o proizvodih, storitvah, zdravstvenih vprašanjih, ki jih najdejo na družbenih mrežah. Qualman (2009) navaja podatek, da danes 76 % ljudi verjame temu, kar govorijo drugi, medtem ko le 15 % zaupa oglaševanju. Po Qualmanu bodo v socialnomskem svetu zmagali potrošniki in najboljši proizvodi, kar si prizadevamo doseči že od industrijske revolucije! Družbene mreže bistveno prispevajo k zares povezanemu svetovnemu spletu. Večkratno individualno redundanco milijonov ljudi, ki opravljajo iste naloge, lahko odpravijo družbene mreže in tako zagotovijo velikanske prihranke. 22 Redundanco zmanjšujemo tudi evolucijsko. 23 Eden največjih rezultatov društvenih mrež naj bi bil na področju psihologije osebnosti. Transparentnost in hitrost informacij, ki jih izmenjujemo znotraj družbenih mrež, lajšajo vsakodnevno shizofrenično ravnanje nas kot osebnosti z več identitetami; eno identiteto imamo na delovnem mestu, drugo doma, tretjo zunaj s prijatelji. Zdrava osebnost ima le eno podobo in tej podobi naj bi bila zvesta! Internet, svetovni splet, predvsem pa družbene mreže so kot sredstvo nove digitalne politike za vedno spremenili svet politike in postali njen nepogrešljivi del. 24 Leta 1990 so se knjižnice soočile z internetom, leta 1995 s svetovnim spletom, danes pa so gonilo družbene mreže, do česar morajo knjižničarji zavzeti stališče, sicer bodo poraženci v sodobnem socialnomskem svetu (Qualman, 2009). Ekologija znanja Ekologija znanja je povezana z modrostjo; če ne vključuje modrosti, je uporaba znanja slepa. Znanje je zmogljivost delovanja. Inteligentnost je pogoj za projektiranje ustvarjalnih struktur znanja. Inteligentnost tako bioloških kot socialnih sistemov je odvisna od tega, kako živčni sistem opravlja funkcije komunikacije, koordinacije, spomina oz. kako upravlja znanje in učenje. Ekologija znanja premošča prepad med statičnimi podatkovnimi repozitoriji upravljanja znanja in dinamičnim adaptivnim vedenjem naravnih sistemov. Pri medsebojnem povezovanju ljudi imajo ključno vlogo socialno učenje in informacijske komunikacijske tehnologije (Pór in Molloy, 2000). V sedemdesetih letih 20. st. je razvoj računalnikov omogočil, da upravljanje informacij zamenja obdelavo podatkov. Ob polovici osemdesetih let je upravljanje znanja zamenjalo upravljanje informacij. Danes pa se je pojavila ekologija znanja kot nadgradnja upravljanja znanja. Ekologija znanja je interdisciplinarno področje teorije in prakse za spoznavanje boljših družbenih, organizacijskih in tehnoloških pogojev za ustvarjanje in izkoriščanje znanja, vključuje pa upravljanje znanja, prakse, podjetja kot kompleksne, adaptivne sisteme, učeče se organizacije, organizacijo nadbesedila (angl. hypertext ) … Ekologija znanja deluje po načelu, da so naravne "učeče se organizacije", kot npr. deževni gozdovi ali človeški možgani, najboljši modeli za projektiranje sistemov za ustvarjanje, za trajnostno vzdrževanje učečih se organizacij in trajnostni razvoj. Glavno področje proučevanja in delovanja sta projektiranje in podpora samoorganizirajočim ekosistemom znanja, v katerih se informacije, ideje, spoznanja in navdih plodovito križajo in hranijo eni druge ne glede na zemljepisne in časovne meje. Ekosistem je kompleks skupnosti organizmov in njegovega okolja, ki deluje v naravi kot ekološka enota. Podobno kot biološki ekosistemi so tudi ekosistemi znanja sposobni trajnostnega samovzdrževanja, samoregulacije in samoorganiziranja. Najenostavnejša oblika ekosistema znanja sestoji iz komunikacijske mreže in repozitorijev znanja. Ekosistemi imajo prepustne ločnice, tako da so lahko v odnosu z drugimi ekosistemi. V socialnih računalniško podprtih sistemih na meji med svetom objektov in svetom ljudi delujejo računalniki kot abstraktni stroji. Maturana in Varela sta razvila biologijo znanja. Po njuni teoriji mišljenja, poimenovani teorija Santiago, so živi sistemi kognitivni sistemi, življenje kot proces pa kognitivni proces. To velja za vse organizme, ki imajo živčni sistem ali so brez njega. Dejstvo, da so naravni sistemi z več različnimi vrstami močnejši in bolj dolgoživi, velja tudi za ekosisteme znanja. Disfunkcionalne ekologije znanja več stanejo od ekologij znanja, ki dobro delujejo, perspektive ekologije znanja pa so odvisne od razvoja modrosti in znanja o organiziranju in delovanju živih sistemov. Ekologija vs. epidemiologija sis- tema znanstvenega informiranja in komuniciranja Komuniciranje je temelj vseh civilizacij. Pri komuniciranju gre za prenos informacij skozi skupni sistem simbolov med živimi organizmi, med mehaničnimi napravami – računalniki oziroma med ljudmi in računalniki. Ekologija znanstvenega informiranja in komuniciranje sta skozi stoletja temeljila na naravni selekciji in prilagajanju. Znanstvene raziskave (merjenje) komuniciranja so možne, če gre za povsem določeno vrsto informacij. Od šestdesetih let 20. st. se je znanost v ZDA, zlasti spodbujena z uspehi ZSSR v vesoljskih raziskavah (Lajka, Gagarin, Tereškova, Leonov 25 ), spoprijela z informacijsko eksplozijo in krizo. V tem času je nastala tudi teorija širjenja informacij kot nalezljive bolezni, ki je bila rezultat sodelovanja znanstvenikov s področja biomedicine (Newill in Warren) in znanosti o informacijah (Goffman). Tvrtko-Matija Šercar: INFORMACIJSKA EKOLOGIJA ...