OZ 2012/3

M T 113 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 3 Model širjenja nalezljive bolezni (epidemije) v izvirni obliki predstavlja dvofazni proces, analogen prenosu prehlada s človeka na človeka. Tako kot štirifazni epidemiološki proces vključuje vmesne gostitelje, tudi osnovni model znanstvenega informacijskega sistema vključuje revije in knjige. Štirifazni model širjenja nalezljive bolezni je obenem tudi ekološki proces cikličnega biološkega procesa in naj bi potemtakem pojmovanje bolezni in epidemij, ki vključuje radikalna sredstva nadzora in celo izkoreninjenje virov infekcije, preoblikovali v ekološke procese, ki vključujejo številna subtilna ravnovesja in med seboj odvisne ciklične sisteme, ki se ne bi smeli porušiti. Z drugimi besedami povedano je potrebna sprememba v semantiki in stališčih do rasti znanstvene literature – premik od izključnega videnja rasti kot težave v primeru epidemije v smer ekologije informacijskih sistemov, premik od epidemiologije k ekologiji. Potrebna je sprememba stališča, po katerem je treba izkoreniniti vir nalezljive bolezni zaradi prevencije in preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, saj uničenje enega elementa štirifaznega cikla širjenja informacij kot nalezljive bolezni lahko vpliva na druge elemente in s tem povzroči uničenje procesa v celoti! Proces širjenja informacij kot nalezljive bolezni moramo razumeti in obvarovati, proces širjenja nalezljive bolezni pa obvladovati in, če je možno, epidemije čim prej preprečiti. Za epidemiološki pristop se je zavzemal Fox (1969), za ekološki pristop Goffman (1980). Ekologija informacijskih sistemov vključuje vrsto povratnih zvez. Glavni intelektualni (in tehniški) problem znanstvenega informiranja in komuniciranja je, kako odstraniti smeti brez bistvene spremembe njegove ekologije. Poleg znanstvenikov in raziskovalcev okolje znanstvenega informiranja in komuniciranja vključuje predvsem univerze in raziskovalne inštitute, javne in zasebne agencije za financiranje, znanstvena in strokovna društva, založnike, urednike, knjižnice in specializirane informacijske centre. Strukturo in dinamiko ekosistema znanstvenega informiranja in komuniciranja oblikujejo interakcije med temi elementi. Slabo delovanje knjižnic lahko povzroči velike težave v delovanju sistema v celoti, dobro delovanje pa prispeva k boljšemu delovanju celotnega sistema. Raziskavo strukture in dinamike informacijskega in komunikacijskega ekosistema ter predvidevanje posledic, ki jih lahko povzročijo spremembe v delovanju posameznih elementov, omogoča ustrezen matematični model. Model vključuje osnovne elemente procesa širjenja informacij kot nalezljive bolezni, povezave med temi elementi pa potek informacij med njimi. Osnovni elementi so avtorji, članki in revije ter knjige. Avtorji člankov širijo okužbo preko svojih člankov in knjig. Članki, revije in knjige predstavljajo okuženi material. Poleg avtorjev člankov obstajajo avtorji, ki so potencialni bralci in uporabniki objavljenih člankov in knjig. Del avtorjev se "naleze" – prebere, razume, uporabi in citira neki članek ali knjigo in tako širi informacije kot bolezen naprej. Če je takih okuženih avtorjev veliko, govorimo o epidemiji! Del bralcev se ne okuži, ker so imuni za določeno nalezljivo bolezen – preberejo članek ali knjigo, vendar je bodisi ne razumejo bodisi je ne cenijo in je ne uporabijo kot relevantni vir za lastno delo in znanstvene objave! Del potencialnih bralcev ima dostop do članka ali knjige, vendar je ne preberejo, del pa sploh nima možnosti prebrati članka, bodisi ker ne znajo jezika, v katerem je članek ali knjiga napisana (jezikovna ovira), bodisi ker nimajo fizičnega dostopa do članka ali knjige, ki prenašata informacije kot nalezljivo bolezen (Goffman in Warren, 1980; Šercar, 1988). Obstajajo štiri osnovne ravni informacij: 1. raven signalov (tehniška), 2. raven kodiranja signalov ali pisave (semiotična), 3. raven pomenskosti ali jezika (semantična), 4. raven subjektivne pomembnosti informacij za uporabnika (pragmatična). (Šercar, 1988) Za udeležence sistema znanstvenega informiranja in komuniciranja je bistvenega pomena pragmatična raven relevantnosti informacij. Tehniška raven komuniciranja (prenos signalov), s katero sta se izvirno ukvarjala Shannon in Weaver, ni odvisna od semantičnega pomena signalov in relevantnosti informacij za pošiljatelja oziroma prejemnika. Mehanizma za prenos poglavitno relevantnih informacij med člani populacije sistema znanstvenega informiranja in komuniciranja sta semantična in pragmatična raven. Skrajni namen umetnosti in znanosti kot kreativnih dejavnosti je sinteza. Sinteza je organiziranje relevantnih med seboj nepovezanih informacij v enotno celoto in vnos urejenosti v očitni kaos. Veliki so tisti znanstveniki, ki prenašajo različne informacije največje pomembnosti, odstranjujejo razlike med njimi in iz njih ustvarjajo sintezo. Sinteza je tudi "nanotehnološki" postopek izdelave večjih sklopov iz manjših – iz veliko majhnih delov iz znanih virov naredijo nove večje sklope (tak je tudi primer knjige, katere del je pričujoči članek, op. avtorja). Ekologije sistema znanstvenega informiranja in komuniciranja v eksploziji znanstvenih in tehnoloških informacij ne morejo zagotoviti mehanizmi naravne selekcije in prilagajanja sami, ampak je treba poleg njih nastaviti tudi dodatne filtre na strateških točkah ekosistema znanstvenega informiranja in komuniciranja za sprožanje Tvrtko-Matija Šercar: INFORMACIJSKA EKOLOGIJA ...