OZ 2012/3

136 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 3 • kooperativno arhiviranje, • zajemanje kulturne dediščine, • izdelava univerzitetnih portalov za študij in raziskovanje, • elektronsko publiciranje, • standardizacija. Povsem v ospredju je omrežje, ki za uporabnike deluje kot družbeno omrežje, obenem pa upravljavcem zagotavlja natančno analitiko. Knjižnični sistem je ekosistem, ki je odprt na vse strani. Ključna strateška vprašanja so: kolikšen je vpliv na lokalni razvoj, kaj lahko dosežemo v sodelovanju in kaj nam lahko ponudijo drugi. Slika 4: Zgradba v Leidnu, kjer se je prvič sestal svet OCLC EMEA Knjižničarstvo ne temelji več na zbirki, ampak na mreži, ki uporabnika pripelje do vira. Glavno vodilo so potrebe uporabnika, ki mu mora knjižnični sistem zagotoviti podatkovno infrastrukturo z bazami znanja in katalogi, analitično obveščanje, aplikacije, kot so repozitoriji, in podobno. Knjižničar je strokovnjak, ki za uporabnika rešuje informacijsko težavo, podobno kot zdravnik rešuje njegovo zdravstveno težavo. Za zdravnikovo strokovnost se dobro ve, za strokovno usposobljenost knjižničarja pa bolj slabo. Knjižničar je svetovalec in povezovalec in mora biti njegova ekspertnost in ustrežljivost v sistemu opazna, ker prav to privabi uporabnike – knjižnica pač ni neosebni poštni urad, ampak zaupljiv kraj, kjer uporabnik razkrije svoje neznanje ali neinformiranost. Pred petnajstimi leti sem vehementno napovedal nadaljnji razvoj PICE, ki je že naslednje leto krenil v povsem drugo smer, zato si tokrat tega ne bom privoščil. Sklenil bi preprosto z ugotovitvijo, da imamo močan OCLC sredi Evrope in da se ta "krokodil" niti približno še ni ustalil glede svojih lovišč. Na področju knjižnične informatike nima nihče več mirnega spanja. Franci Pivec KRONIKA