OZ 2012/3

M T 157 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 3 tudi pokrivanje vseh stroškov priprave učnega e-gradiva za osnovnošolce s posebnimi potrebami in še za kakšno skupino. Poučna je konfrontacija zakonodaje, ki ščiti avtorje, in zakonodaje, ki prepoveduje diskriminacijo ljudi s posebnimi potrebami. Lisa Carlucci Thomas obravnava spremembe, ki jih prinašajo e-knjige v akademske knjižnice. Vse knjige se dandanes "rodijo" kot e-rokopisi in obstajati bi morali resni razlogi, da jih namesto kot e-knjigo raje natisnejo in razpošiljajo po klasični knjigotrški mreži. Se upirajo bralci ali založniki? Morda knjižničarji? Tako založniki kot knjižničarji težko prilagajajo svoje poslovne modele digitalnemu dostopu in lastništvu. Odločilni so vendarle založniki, ki zapirajo trg, nadzorujejo cene, upravljajo avtorske pravice izključno v svoj prid in uveljavljajo bralnike za lastniške formate. Podrobno je predstavljena izkušnja z mobilnim dostopom na Univerzi Yale, ki ima milijon e-knjig; 84 % teh knjig je bilo leta 2009 v uporabi s pomočjo "mobilnikov", vendar je bil do slehernega gradiva sposoben dostopati le Apple iPod Touch ali iPhone. Amazon Kindle 2 je problematičen, ker je prirejen za gradivo v lasti Amazona. Ni dvoma, da se mislijo proizvajalci bralnikov in iPadov temeljito vmešati v zadeve, ki so bile doslej domena založb in knjižnic. Hramba e-knjig je za Amy Kirchhoff še zelo odprto področje. Zaradi digitalne narave so e-knjige zelo občutljive za poškodbe in izgube. Kako zagotoviti njihovo trajno uporabnost, avtentičnost, najdljivost in dostopnost? Tiskane knjige so v tisočih enakih izvodih shranjene na knjižnih policah, kje pa so shranjene kopije e-knjig? In ne le e-knjigo, hraniti je treba tudi programsko opremo ter morda celo stroje, da jih lahko "odpremo". Rešitve lahko vidimo v treh organizacijskih oblikah: British Library je prevzela polno (nacionalno) odgovornost za e-vire enako kot doslej za tiskane vire; država podpira neodvisne arhive e-gradiva; knjižnice si delijo odgovornost za hranjenje e-gradiva (npr. MetaArchive, HathiTrust ipd.). Spet smo soočeni z odsotnostjo učinkovitega poslovnega modela za e-knjige, zato je še težje določiti, kdo je odgovoren za njihovo hrambo. Javne knjižnice bi kupile eno e-knjigo, ki bi jo potem neomejeno posojale bralcem. Založniki zahtevajo licenčno omejitev na 26 izposoj. Šolske knjižnice se ne morejo odločiti, ali bi kupovale posamične e-knjige ali cele baze in od koga – od agregatorjev ali od založbe? Niti zasebniki ne vedo, kako naj ravnajo. Kdo naj v tej zmedi in negotovosti prevzame odgovornost za hranjenje e-knjig? Temu pa sledi neverjeten vozel pravnih problemov glede avtorske in sorodnih pravic (angl. copyright ), saj ni jasno ali hranitelj sploh lahko pogleda, kaj hrani, kaj šele, da bi to kazal drugim. Dodaten problem je multipredstavnost, ko je v enem delu zvarjenih in vgrajenih nešteto avtorjev, varovanih z različnimi režimi avtorskih pravic. Alice Crosetto ugotavlja, da e-knjige odpravljajo številne skrbi knjižničarjev glede slabega ravnanja uporabnikov z najbolj iskanimi knjigami, ki so na policah takoj opazne, ker so najbolj "zmahane". Te vrste evalvacijo knjižničnega gradiva je pri e-knjigah enostavno nadomestiti z avtomatskimi statistikami. Toda, je sploh treba "čistiti" zbirko "e-knjig", ki ne zasedajo prostora drugim? Seveda, saj ni razloga, da bi uporabnike obremenjevali s pregledovanjem zaloge, ki nikogar ne zanima. Katalogizatorje bo zabolelo, če rečemo, da velik obseg kataloga ni nobena korist, če vsebuje zapise nerelevantnih del, ki zavajajo uporabnike, da so "zadeli" nekaj, za kar je škoda izgubljati čas. Knjižnico pa ohranjanje licence verjetno nekaj stane. Kaj pa sploh pomeni "odpisati" e-knjigo, ki najbrž sploh ne domuje v knjižnici, ampak ima knjižnica zgolj dostop do nje? Nekateri posredniki na zahtevo po "odpisu" sploh ne bodo reagirali, knjižnica pa bo morala e-knjigo izločiti tako, da bo zbrisala zapis v svojem online katalogu; s tem postane knjiga nedostopna. Knjigarnam rabljenih knjig se slabo piše. Steve Kelley se sprašuje, kako so e-knjige povezane z uvajanjem RDA (Resource Description and Access), to je nove katalogizacijske kode, ki naj bi nadomestila dosedanja katalogizacijska pravila. Povezava je nesporna, saj je RDA odziv na internetne vire. Vanj naj bi se zlila vsa različna pravila za opis del, ki jih knjižnice hranijo ali pa tudi ne (MARC, Dublin Core, EAD, MODS). RDA nastaja od leta 1997 (Toronto) in šele od leta 2010 je v testiranju pri res pomembnih knjižnicah. Pred letom 2013 ne bo legaliziran, čeprav so ga nekatere knjižnice že uvedle. Prehod je nujen, ker je AACR v celoti zastarel in ga ni več smiselno dopolnjevati. IFLA je pred poldrugim desetletjem sprejela tudi FRBR, nov koncept bibliografske entitete, ki izhaja iz potrebe uporabnika: najti, identificirati, izbrati in pridobiti knjižnično gradivo. Ni več govora o knjigah, ampak o delih, ki se pojavljajo v najrazličnejših izraznih oblikah in knjiga je le ena od oblik, pa čeprav poimenovanje knjižnica in knjižničarstvo izhaja prav iz besede knjiga. Kdor ne osvoji te logike, si bo težko pomagal z RDA. Ozadje razhajanja je dejansko to, da je AACR2 še povsem navezan na listkovni katalog, ki je zgolj preslikan v elektronsko obliko, RDA pa računa z vsemi razsežnostmi nove digitalne realnosti in ni več zaprisežen papirju. Ampak z vidika e-knjig je to bolj prihodnost kot sedanjost, saj bodo minila leta, preden se bo knjižničarstvo prekvalificiralo za RDA. OCENA