OZ 2012/3

106 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 3 Splošni model Goffmana in Warrena (1980) poleg razvoja sistemov znanstvenega komuniciranja vključuje tudi njihovo ekologijo in mehanizme za filtriranje kakovosti skozi optimalno izbiranje in iskanje. Model sta testirala na podatkih in obsežnih bibliografijah o šistosomiazi, 6 jambor celicah (mastocitih), simbolični Booleovi logiki, biokemiji, prehrani, imunologiji, neoplazijah … Kljub razlikam na omenjenih področjih sta ugotovila ciklične vzorce podobne rasti in upadanja literature, ki potrjujejo osnovni model. Šistosomiaza je dandanes razširjena bolezen. Goffman in Waren (1970) sta opredelila tri ravni potrebnega števila nosilcev bolezni oz. ravni gostote: tisto, nad katero mora obstajati populacija polžev, ki prenašajo šistosomiazo na ljudi; tisto, pri kateri se epidemija stabilizira; in tisto, pod katero epidemija upada in je kmalu ni več. Gre za kritične parametre, ki jih je treba nadzorovati, da bi bila epidemija pod nadzorom. Na podlagi bibliografije o simbolični logiki pri Churchu (1936, 1938), ki je vsebovala literaturo o njenem poreklu in razvoju, je Goffman potrdil model širjenja informacij kot nalezljive bolezni. V raziskavi je uporabil tudi stohastični model Markova 7 za predvidevanje nadaljnjega razvoja simbolične logike. Znanstveniki naj bi opravili sintezo idej iz preteklosti, da pridejo do novih spoznanj. Novi koncepti se potem morajo širiti med populacijo znanstvenikov, da povzročijo nove cikle še novejših sintez. Brez prenosa in širjenja idej ni novih konceptov, brez novih konceptov ni sintez, brez sintez ni novega (spo)znanja. Goffman je v strokovni javnosti najbolj znan po teoriji o širjenju znanja kot epidemije (Harmon, 2008) z uporabo modela SIR: • S = dovzetni so tisti, ki se lahko nalezejo, • I = okuženi so gostitelji okuženega materiala, • R = odstranjeni (angl. removals ) so tisti dovzetni oz. okuženi, ki zaradi imunosti, hospitalizacije ali smrti izpadejo iz populacije. Posamezniki, izpostavljeni epidemiji, so bodisi imuni za nalezljivo bolezen bodisi se lahko okužijo ob stiku z gostiteljem bolezni ali vektorjem. Čas, potreben za razvoj bolezni po stiku z okuženim materialom, je obdobje inkubacije ali latentnosti. Goffman in Warren sta razširila koncepte epidemije na širjenje religijskih idej in znanstvenih konceptov, kot so Newtonova, Darwinova in Freudova teorija. Medtem ko je širjenje znanja kot epidemije zaželen proces, epidemije nalezljivih bolezni zagotovo niso! "Občutljivi" člani populacije bodo okuženi z neko idejo, objavljeno v knjigi ali reviji, imuni bodo idejo zavrnili, lahko pa jo bodo prenesli, ne da bi se sami nalezli in zboleli (primer Typhoid Mary, ki je kot zdrava oseba prenašala patogene bakterije). Ko se velik del populacije "naleze" neke ideje, lahko govorimo o epidemiji znanja. S splošnim determinističnim pristopom, temelječim na diferencialnih enačbah, sta Goffman in Warren pokazala, kako so dovzetni vključeni v širjenje idej, zlasti v velikih populacijah. Za predvidevanje verjetnosti novih dovzetnih članov sta uporabila stohastični model verige Markova, ki je posebej primeren za majhne populacije. Kljub določenim omejitvam se matematična oblika epidemije lahko uporabi za opisovanje dinamike epidemije znanja. Goffman je procese epidemije spremljal na odprtih populacijah. Če se epidemija obravnava stohastično, se lahko predstavi s stanji modela Markov, uporabljajoč bodisi diskretne bodisi kontinuirane parametre. Diskretni parametri so uporabni, če je obdobje latentnosti konstantno in se v tem primeru okuženi člani pojavijo v več generacijah, kontinuirani parametri pa v primeru, da so obdobja latentnosti različna. Deterministična in stohastična obravnava procesov epidemije se v glavnem nanaša na zaprte populacije, kjer je populacija članov enaka. Toda pri resnih epidemijah skupno število članov populacije znatno variira in se število dovzetnih, okuženih in izključenih med epidemijo spreminja. V proces se vključujejo vedno novi okuženi člani, če in le če se število izključenih spreminja po enaki stopnji (Goffman, 1965). Večina raziskav v šestdesetih letih 20. st. se je nanašala na posebne primere v zaprtih populacijah. Za zaprte populacije so predvsem značilna relativno napovedljiva (predicirana) stalna stanja, tj. stanja ekvilibrija, medtem ko so odprte populacije variabilne zaradi različne stopnje uvajanja novih dovzetnih članov. Rezultati za odprte populacije so zato manj napovedljivi in ni gotovo, da bo epidemija dosegla maksimum, potem pa prešla v stanje upadanja. Za pojasnjevanje pogojev, pod katerimi je epidemija v odprti populaciji lahko stabilna ali upade, je Goffman (1966) razširil diferencialno enačbo Ljapunova 8 v teorem stabilnosti in teorem enotnosti za določanje točk, kjer se med rastjo in upadi epidemija lahko stabilizira. S tem je Goffman prispeval tudi k matematični epidemiologiji kot panogi biologije. Goffman je uporabil epidemiološko teorijo znanosti za literaturo na nekaj tematskih področjih. Pri proučevanju jambor celic je uporabil izčrpno bibliografijo Hausa Selyeja na temo jambor celic od odkritij Paula Erlicha v obdobju 1877–1963. Avtorje del je opredelil kot okužene, saj po svoji zadnji objavi na omenjeno temo izpadejo iz epidemičnega procesa. Med 2. svetovno vojno je bilo objavljenih zelo malo del o jambor celicah. Po 2. svetovni vojni je produkcija dosegla razmere epidemije in so se Tvrtko-Matija Šercar: INFORMACIJSKA EKOLOGIJA ...