OZ 2012/3

M T 107 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 3 trendi lahko uporabili za predvidevanja v prihodnje. Model je po Goffmanu veljaven tudi za druga področja. Lahko se pojavi več epidemij, ki potekajo med seboj neodvisno (Goffman, 1966c), istočasno ali zaporedoma ena za drugo. Posamezniki se nalezejo obeh bolezni istočasno ali zaporedno. Prenosi bolezni in idej so posebni primeri splošnega komunikacijskega procesa (Goffman in Newill, 1967). V obeh primerih so posamezniki izpostavljeni epidemiji in so bodisi imuni ali okuženi, pri čemer lahko ali ne morejo prenašati bolezni na druge. Epidemija se lahko tudi "skrije". Informacijsko iskanje pospešuje epidemijo. Če informacije iščemo, jih tudi najdemo in če najdene informacije uporabimo, nastane novo znanje (Harmon, 2008). Teorija sistemov poleg teorije komunikacij in matematike vključuje tudi iskanje in ekologijo informacij z efektivnimi (relevantnimi) stiki med avtorji (prenosniki okuženega materiala) in dovzetnimi člani populacije (iskalci) prenašajo ideje in s tem prispevajo k rasti znanja. Rezultat informacijskega iskanja sestavljajo dokumenti (agensi), ki prenašajo relevantne (okužene) informacije v zadetku poizvedbe glede na iskalno zahtevo uporabnika (dovzetni člani v epidemičnem procesu). Pogoj relevantnosti nabora dokumentov je kompatibilna relevantnost dokumentov v naboru. Manj relevantni dokumenti v naboru zmanjšujejo relevantnost tudi drugim dokumentom v naboru. Sistemi sestoje iz naborov elementov, ki pri izvajanju postopkov za doseganje ciljev (zahtevkov) optimalno delujejo med seboj. Po Goffmanu je iskanje preveč kompleksen postopek, da bi temeljil le na logiki "in" in "ali", zato je razvil prefinjene načine evalvacije poizvedb, tako da je uporabil več meril, kot so učinkovitost, minimalni stroški, senzitivnost in specifičnost, relevantnost in pertinentnost. Relevantnost je razmerje med iskalno zahtevo in zbirko dokumentov, pertinentnost pa razmerje med pristno potrebo uporabnika (ali več potrebami) in zbirko dokumentov. Iskalna zahteva nikoli ne izraža vseh potreb po informacijah. Zagovarjal je holistični pristop k informacijskem iskanju in Boolovo iskanje naj bi nadgradili z razvojem mrež relevantnosti, temelječih na citatnih povezavah med sorodnimi članki, posebej zaradi strateškega napredka znanja. 9 Danes se moramo zavedati, da so se z internetom in svetovnim spletom spremenili tudi vzorci pristopa k znanju. [irjenje informacij kot nalezljive bolezni in politologija Epidemiologija informacij se lahko uporabi tudi na področju politike kot uporabna politologija. Širjenje informacij kot nalezljive bolezni je namreč splošni zakon, ki ga uporabljajo vse delujoče skupine v politični in ideološki sferi družbenega življenja, in sicer za propagiranje svojih partikularnih interesov pod "pretvezo" skrbi za splošno dobro, izjema pa je nekonformistična humanistična inteligenca, ki naj bi "po definiciji" skrbela za splošno dobro mimo osebnega interesa. V ideološki sferi obstajajo zaželene in nezaželene "nalezljive bolezni", ideologije glavnih in alternativnih struj. Epidemije bolezni niso zaželene, saj ogrožajo zdravje in obstoj posameznikov in skupin. Širjenje znanja pa naj bi bilo zaželeno. Toda ni čisto tako, vsaj kar zadeva ideološko sfero in odnose v družbi, ohranjanje vladajoče ideologije oblasti in njej prirejenih družbenih odnosov. V te namene uporablja oblast zakon epidemije na dva načina: a) Skrbi za stabilnost, zdravje prebivalstva in stanje homeostaze skupnosti ter na področju varovanja zdravja organizira različna cepljenja, da zagotovi imunost rizičnih skupin populacije za nalezljive bolezni. b) Uporablja epidemijo kot način širjenja in propagiranja ideologije glavne struje, npr. šolski sistem in medije, za ohranjanje stabilnosti vladajoče družbeno-gospodarske formacije. Da bi preprečili širjenje alternativnih ideologij, je treba skrbeti za čim večjo imunost članov politične populacije in preprečevati širjenje tovrstnih "nalezljivih bolezni". V medicinski epidemiologiji se za imunost uporablja cepivo. Kot prevencijo uporablja oblast predvsem cenzuro za izključevanje kužnih agensov iz epidemičnega procesa, bodisi s prepovedjo objavljanja moralno- politično nesprejemljivega gradiva bodisi z grožnjami o kaznovanju v primeru uporabe prepovedanega gradiva ali tudi z uničevanjem politično nezaželenega gradiva. V politično elito spada tudi "plačana" opozicija. Nosilci alternativnih ideologij v sodobni globalni partitokratski neoliberalni družbi reprezentančne demokracije, kot so marginalne družbeno-politične skupine in načelna humanistična inteligenca, pa ne sodijo v politično elito. Informacijska in komunikacijska ekologija Osrednja metafora "ekologija" je prevzeta iz biologije. S stališča ekologije informacij proučujemo informacijske sisteme kot organizme, odnose med njimi, vpliv teh odnosov na okolje in vpliv okolja na te odnose. Pojem "ekologija" je primernejši od pojma "skupnost", ki se sicer v običajni praksi uporablja pogosteje. Skupnosti so ponavadi homogene, npr. verske skupnosti, deli (informacijske) ekologije pa so različni. Ekologija implicira razvoj, medtem ko pojma skupnosti ne povezujemo s spremembami. Uporaba pojma ekologija je torej ne samo upravičena, ampak tudi nujna. Skupnosti propadajo, vendar se jih da obnoviti. Ekološki Tvrtko-Matija Šercar: INFORMACIJSKA EKOLOGIJA ...