OZ 2012/3

108 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 3 propad zaradi okoljske nesreče pa ima katastrofalne in ireverzibilne posledice in če se tega zavedamo, bomo odgovornejši in si bomo prizadevali vzpostaviti nadzor nad informacijskimi ekologijami s knjižničnimi informacijskimi dejavnostmi vred. Nadzor vključuje predvsem zavest o humanističnih namenih knjižničnih informacijskih dejavnosti in konceptualizacijo tehnologij kot zgolj sredstva za doseganje ciljev knjižničnih informacijskih poklicev. Upravljanje pomeni zavzemanje za spremembe in razvoj in ne le pasivni upor zoper nevarnosti sprememb. Širi se proučevanje tehničnih sistemov kot "dvojnikov" naravnih ekosistemov, vključno z digitalnimi ekosistemi 10 (Dini et al., 2005). Organizirana množica istovrstnih organizmov je superorganizem. Superorganizmi so oblike "distribuirane inteligentnosti". V tovrstnih sistemih je veliko individualnih enot omejene inteligentnosti in omejene količine vsebovanih informacij, ki so sposobni opraviti naloge v dani delitvi dela za doseganje ciljev, ki so onkraj zmogljivosti posameznih enot. Superorganizme organizirajo mravlje, čebele, korale. Jih tudi ljudje? Vzorci vedenja individualnih organizmov v superorganizmih imajo velike implikacije za uporabo kolektivne inteligentnosti superoganizmov v vojski in menedžmentu (Kevin, 1994). Superorganizmi so pomemben koncept zlasti v biokibernetiki. Izraz "superorganski" je skoval Herbert Spencer (1820– 1903; angleški filozof in soustanovitelj sociologije). Superorgansko je nujna lastnost organizmov, ki so v medsebojnih odnosih. V primeru človeške družbe ne gre za identiteto s superorganizmi v razmerju 1 : 1. Koncept superorganskega označuje raven družbene stvarnosti nad biologijo in psihologijo. Vsak organizem primerne velikosti predstavlja družbo. Spencer je v svoji klasifikaciji postavil psihologijo (kot samostojno znanost) med biologijo in sociologijo. Psiha je zadnji problem biologije in prvi dejavnik sociologije. Razen psihologije imajo tudi druge družbene vede (ekonomija, teorija države in prava, etika, estetika idr.) svojo samostojnost in so enakopravne s sociologijo. Informacije in znanje so vsebina nusfere (angl. noosphere 11 ). Del koncepta nusfere je tudi evolucija. V procesih razpadanja in uničevanja dosežkov evolucije ima evolucija svojo nasprotnost. Po izvirni teoriji Verdanskega, 12 se razvoj Zemlje sestoji iz treh faz: geosfere (mrtva materija), biosfere (biološko življenje) in nusfere. Življenje je preoblikovalo geosfero v biosfero, biosfero pa v nusfero. Nasprotno teoretikom Gaia (Lovelock in Margulis, 1974; Lovelock, 1990) 13 in teoretikom kiberprostora, je nusfera rezultat obvladovanja jedrskih procesov in ustvarjanja virov skozi transmutacijo elementov. Po de Chardinu 14 (1923, 1966) je točka omega kot zadnje stanje nusfere skrajni namen zgodovine. Je rezultat medsebojnega organiziranja človeštva po naselitvi Zemlje. Človeštvo se organizira v vedno bolj kompleksne socialne mreže, s tem pa narašča samozavest nusfere. Nusfera se razvija v smeri vedno večje integracije in poenotenja. Namesto pojma nusfera uporablja Floridi (2008) na osnovi biosfere pojem infosfera 15 za označevanje informacijskega okolja, sestavljenega iz vseh informacijskih entitet. Infosfera se razlikuje od kiberprostora, ki je le eden izmed njenih podregij, saj infosfera vključuje tudi offline in analogne prostore informacij. Aplikacije spleta 2.0 ali semantičnega svetovnega spleta sodijo k infosferi, niso pa infosfera v celoti. Po Floridiju je mogoče izenačiti infosfero z vsem obstoječim (angl. being ) in to izenačevanje ga je pripeljalo k informacijski ontologiji. Informacijska in komunikacijska tehnologija je radikalni reinženiring oziroma reontologizacija infosfere. Življenje posameznikov in posamičnih delov družbenih sistemov različne vrste je odvisno ne samo od narave, iz katere izviramo in znotraj katere tudi živimo, ampak tudi od znanja oziroma informacij, ki jih delimo z drugimi ljudmi. Pravočasno naj bi razmišljali ne le o posledicah preoblikovanja narave, ampak tudi o posledicah neodgovorne uporabe tehnologije, predvsem biotehnologije in informacijske tehnologije. Sodobna informacijska tehnologija preoblikuje prav vse vidike našega individualnega in družbenega življenja in ne samo načine komuniciranja. Vsa ta vprašanja imajo poleg znanstvenih tudi ekonomske in politične implikacije. Informacije so podobne zraku, vodi in svetlobi, ki so javno dobro z nezamenljivo uporabno vrednostjo. Kapitalizem 19. st. je izničil uporabno vrednost tako blaga kot ljudi in za vrhovno merilo postavil njihovo prometno vrednost in ceno. Ta proces je na področju kulture znan kot nihilizem. Kot reakcija na ta proces se je pojavila marksistična teorija, po kateri vrednosti blaga ne določajo stroški, temveč vrednost družbenega dela. 16 Ta teorija v svoji čisti obliki predpostavlja totalitaristične družbeno-politične sisteme, kakšne so imele bivše "komunistične" države. Toda alternativa za prihodnost ni več kapitalizem, temveč nova oblika pluralistične demokratske družbe (Capurro, 1990). Osrednji pojem ekologije informacij je informacijsko onesnaženje (angl. information pollution ). Zelo razširjeno je mišljenje, da je vzrok informacijske krize in onesnaženja hiperprodukcija in preobilica informacij in znanja. Toda znanja nikoli ne more biti preveč! Podobno Tvrtko-Matija Šercar: INFORMACIJSKA EKOLOGIJA ...