OZ 2012/4

166 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 4 so lahko v drugem jeziku. Standardizacija bibliografskega zapisa omogoča, da ga lahko "beremo" tudi z nepopolnim znanjem jezika, v katerem je zapisan. S tem se polje preiskovanja virov znanja močno razširi. Vendar pa je bila potrebna večja fleksibilnost opisa, zato je nastal model za opis virov RDF (Resource Description Framework), ki lahko zajame vse jezike in je resnični prag večjezičnosti v knjižničarstvu. Indeksiranje, ki temelji zgolj na programski opremi – OCR (Optical Character Recognition) – ki ga generira iskalnik, ko preiskuje besedila, se ne more kosati s profesionalno katalogizacijo, ki zna dodajati informacije iz konteksta. Skoraj gotovo bo šel razvoj v smeri sinergijske kombinacije avtomatskega indeksiranja in katalogizacije (He, 2006). Odkar obstaja model FRBR (Functional Requirements for Bibliographic Records) pa je mogoče dodajati različne verzije dela, tudi prevode, kar še dodatno razširi večjezičnost knjižničarstva (Tillet, 2004). Digitalna knjižnica je korak do globalne knjižnice, in šele ta bo pravi odgovor knjižničarstva na izziv, ki ga predstavlja Google. Njena temeljna prednost mora biti večjezično preiskovanje vseh knjižničnih zbirk. Jezik je torej ključna perspektiva razvoja knjižničarstva in se kaže na petih tehnoloških ravneh: • pragmatična raven – kulturni in družbeni vidiki ter konvencije, • semantična raven – konceptualizacija, • besedilna raven – identifikacija jezika in indeksiranje, • simbolna raven – problemi kodifikacije, • fizična raven – izgradnja in vzdrževanje mreže. Globalna knjižnica bo večjezična, večkulturna in večpredstavnostna (multimedijska). Čakajo nas resne razprave o razmerju med lokalno in globalno razsežnostjo knjižničarstva, kot Damoklejev meč pa bo nad temi razpravami visel Google, ki ob pretiranem obotavljanju knjižničarjev lahko simbolizira tudi njihov umik v zgodovino. Glede na odločilno vlogo večjezičnosti v razvoju Googla mora knjižničarstvo budno spremljati tehnologijo večjezičnih slovarjev, avtomatskega (strojnega) prevajanja, večjezičnih iskalnikov, procesov lokalizacije programske opreme, izpolnjevanja vmesnikov itd. Temu je namenjen OLAC – Open Language Archives Community, ki zbira in organizira znanje o jezikih (Simons/Bird, 2003). American Library Association (ALA) je leta 2007 sprejela Smernice za razvoj in uveljavitev večjezičnih zbirk in servisov, pri katerih izhaja iz odgovornosti knjižnic, da imajo vsi člani skupnosti enako raven knjižničnih servisov ne glede na etnično, kulturno ali jezikovno poreklo. To ne sme biti kakšna dodatna storitev, ampak integralni del osnovne dejavnosti knjižnice. Knjižnica mora take smernice vgraditi v oblikovanje svoje zbirke (kriteriji selekcije, formati, bibliografski dostop, fizični dostop, vzdrževanje zbirke), v načrtovanje (kulturna raznolikost, program dejavnosti, večjezični informacijski in referenčni servis) in upoštevati pri zasedbi delovnih mest, ko je treba pritegniti govorce različnih jezikov v skupnosti (ALA, 2007). Ve^jezi^nost v sistemu COBISS in podobnih sistemih Pivec in Šercar (2007) navajata v članku, da se v regiji, ki jo zajema sistem COBISS, govori 8 jezikov in vsaj 10 "manjšinskih jezikov", v knjižnicah pa je ohranjenih še nekaj "mrtvih jezikov", kot so latinščina, grščina, starocerkvena slovanščina. Raznolike so tudi pisave, saj se piše v več verzijah latinice in cirilice, za potrebe katalogizacije pa knjižničarji potrebujejo tudi grško in arabsko pisavo. Države, ki jih trenutno pokriva sistem COBISS v sklopu projekta COBISS.Net, so: Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Makedonija, Slovenija, Srbija, Kosovo in po novem tudi Albanija. Jezikov pa je še precej več kot držav. Samo v Sloveniji je uradni jezik slovenščina, na področjih, kjer živita italijanska in madžarska narodna manjšina, pa še italijanščina in madžarščina. Letošnja izdaja romsko- slovenskega slovarja priča o tem, da tudi delež romsko govorečega prebivalstva ni zanemarljiv. Za 87 % prebivalcev Slovenije je slovenščina materni jezik, za preostalih 13 % prebivalcev pa tuji jezik. Statistični podatki za leto 2011 pravijo tudi, da je 93 % odstotkov ljudi v starosti 18–69 let govorilo vsaj en tuji jezik. Iz grafičnega prikaza je razvidno, da gre pri tem v veliki večini za angleški jezik, sledi mu nemščina. Tabela 3: Delež prebivalcev v starosti od 18 do 69 let po izobrazbi in znanju tujih jezikov (Vir: SURS, 2012) Petra Bridges: VEČJEZIČNOST V KNJIŽNIČNIH INFORMACIJSKIH SISTEMIH