OZ 2012/4

M 169 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 4 Kdo bi si mislil, da se bo moja življenjska pot tako prepletla s knjižnicami, saj vse do vstopa v šolo knjige skoraj nisem videl. Olimje, ki je moj rojstni kraj, je glede tega precej varljivo, saj si tamkajšnji pavlinski samostan vsi predstavljajo kot kakšno kulturno žarišče, ki mi ga skoraj zavidajo, ampak v mojem otroštvu je bila to zgolj davna zgodovina. Me je pa že takrat zanimalo, kaj skrivajo debeli zidovi samostana, a knjig tamkaj ni bilo več. Že dolgo se trudim, da bi bolje poskrbeli za cerkveno knjižno bogastvo in morda celo odkrili, kje so olimske knjige, od katerih so nekatere spisali tudi sami bratje pavlini iz Olimja. Iz Olimja smo se preselili v Zagrad pri Celju, kjer v rudarskem okolju knjiga ni bila prav pogost pojav. V prvem razredu smo celo še pisali na tablico s kamenčkom in brisali s spužvo na vrvici, a prvo čitanko smo le dobili in zaljubil sem se vanjo, skoraj tako kot v mlado učiteljico Bornškovo. Verjetno smo imeli tudi šolsko knjižnico, saj je bilo v isti hiši učiteljišče, ki ga je takrat vodil pomemben celjski organizator knjižničarstva, prof. Anton Aškerc. Vendar se te knjižnice ne spomnim. Dobro pa se spomnim knjižne omare v Petrujevi "špajzi". To so bili edini sosedje, ki so premogli knjige, ki pa po odhodu Petra Petruja na študij arheologije v Ljubljano niso bile "v uporabi". Kar je bilo koristnega, je odnesel s seboj, ostale pa so tehnične knjige o rudarstvu, povezane s celjsko rudarsko šolo (!), ki jo je davno tega obiskoval Petrujev ata, ter dva nemška nepopolna leksikona, tiskana v gotici. In to "knjižnično gradivo" sem kot egiptovske hieroglife trmasto razvozlaval in ga vsakič tolmačil na drug način. Čudovite vaje za fantazijo. Dru[tvena knjižnica "Svobode" Pri Steguju, kjer smo bivali, je domovalo tudi delavsko prosvetno društvo "Svoboda". Prežihov Voranc in France Bevk, ki sta zaporedoma načelovala tej vseslovenski organizaciji, sta v vsa društva, ki tega niso imela že iz predvojnega časa, pripeljala ljudske knjižnice, saj druge knjižnične mreže skoraj ni bilo. Lakerjev Mirko, ki je prevzel knjige za našo "Svobodo", me je komaj pismenega vzel za pomočnika in sva zlagala ter MOJA KNJIŽNI^ARSKA ZGODBA zapisovala knjige, kakor sva vedela in znala. "Katalog" je bil zvezek z inventarnimi številkami, ki je bil pomemben zgolj zaradi vsakoletne društvene inventure in poročila za občni zbor, obiskovalci knjižnice pa zanj niso vedeli. Inventarno številko sva vpisovala v knjigo, etiket za na platnice pa ni bilo. Sem pa obilno "štemplal" po knjigah in jih tako označeval, kar je bilo moje najodgovornejše knjižničarsko opravilo. Najpomembnejši pa so bili natisnjeni rumeni izposojevalni kartoni za vsako knjigo, kamor je Mirko vnašal podatek o članu, ki si je knjigo izposodil. Ne vem, kje jih je Mirko nabavljal, so pa ti kartoni predstavljali najbolj sofisticirano knjižnično opremo. Nismo premogli knjižnih polic, ampak nekaj "rolo" omar. Knjige sva z Mirkom razporejala glede na frekvenco izposoje – iskane knjige so bile pri roki, nezanimive pa pod stropom ali na tleh. Pojma nimam, od kod so knjige prišle – očitno je obstajalo neko zbirališče, kjer so imeli razdelilnik in so po njem razporejali tako rabljene kot nove knjige. Sami nismo ničesar kupovali. Imeli smo kakšnih 200 knjig, od tega številne dvojnice aktualnih političnih brošur, "vročega" branja zame (Karl May ipd.) pa skoraj nič. Otroških slikanic tedaj še ni bilo. Tudi kakšne privlačne periodike ni bilo, razen Ljudske pravice. Začetno zanimanje bralcev je naglo upadlo in so se raje postavili v dolgo vrsto v celjski mestni knjižnici nasproti pošte, kjer sem za "Celjske grofe danes in nikoli več" dobil čakalno številko sto. Z Mirkom sva sčasoma ostala sama v knjižnici, ki je zasedala predelano nekdanjo hladilnico Stegujeve restavracije. Zvest obiskovalec je bil Lončarjev Miha, upokojen belgijski rudar, ki je v Ljudski pravici iskal eno samo besedo – pokojnina – in če jo je našel, je začel preklinjati, da pišejo neumnosti. Kmalu sem ugotovil, da pri branju ne upošteva časopisnih stolpcev, zato so se mu napletale čudaške informacije. Jaz sem mu potem sicer lepo bral po stolpcih, pokojninskega sistema pa že takrat nisem niti malo razumel. Rad sem čepel v "moji" knjižnici in sleherno knjigo prelistal od prve do zadnje strani, kar še vedno rad počnem. Ilustracije so bile redke, so pa bili zanimivi formati in vezave. Zgodovina vsezvezne komunistične partije (boljševikov), ki je menda sploh ne bi smelo biti in jo je imel doi:10.3359/oz1204169 1.25: DRUGI ČLANKI ALI SESTAVKI