OZ 2012/4

170 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 4 Mirko v predalu, je bila natisnjena na tankem "svilenem" papirju in ji je verjetno prav zaradi tega nekdo prihranil mletje. Knjige zbranih del slovenskih klasikov so bile debele in nedotaknjene. Ko sem jih odpiral, so še vedno dišale po tiskarni. Kakšne knjige so bile tudi neobrezane in sem imel nalogo, da jih "dokončam". Tujih knjig ni bilo in seveda mednje ne štejem Titovih spisov v srbohrvaščini. Naši "svobodaši" knjižnice nikoli niso čisto posvojili in so imeli kup boljših idej za izrabo njene sobe. Mirko se je boril kot lev in na vse načine prirejal knjižnično statistiko, da je ovrgel vse kritike o odvečnosti te društvene dejavnosti. Ampak ni bilo enostavno, saj sva morala v zimskih dneh tudi fizično braniti knjige, ko društveniki v dvorani niso imeli s čim podkuriti peči na žagovino in so prišli po kakšno "nepotrebno" knjigo. Pri očitno nedotaknjenih knjigah sva morala uporabiti tudi ideološke argumente, saj je šlo za "občutljive" avtorje in bi kurjenje npr. Marinkovih partijskih referatov povzročilo nepopisno afero, saj bi se zanesljivo našel kakšen prikriti "oznovec", ki bi stvar nesel naprej. Potem pa se je začela reorganizacija slovenskega knjižničarstva in nova mreža splošnih knjižnic je vsrkala neštete društvene in sindikalne knjižnice. Nekaj knjig naše knjižnice so odpeljali, nekaj so jih pustili in so se še nekaj let prekladale po društvenih prostorih, ampak knjižnice DPD "Svoboda" Zagrad je bilo konec in kot ljubiteljski knjižnični pomočnik nisem bil več potreben. [tudijska knjižnica v Celjski grofiji Prisotnosti knjig sem se tako privadil, da me je v gimnaziji pot hitro zanesla na breg Savinje, kjer je v pritličju Celjske grofije in v simbiozi z muzejem delovala Študijska knjižnica. Čitalnica je bila v isti sobi z izposojo in ob stenah je bila vsa referenčna literatura, ki so jo premogli, pa še marsikaj od periodike. Samo roko si stegnil, pa si imel na mizi zanimivo branje. Ob prevladujočih študentih in upokojenih prosvetarjih sem bil najmlajši redni uporabnik čitalnice, ki sem tam prebil cele dopoldneve, ker sem imel popoldanski pouk. Ko sem si sčasoma pridobil v posest eno od obeh miz pri oknu s pogledom na Savinjo, so postale ure v Študijski knjižnici lepši del mojega vsakdana. Ne vem, ali je takrat v knjižnici delalo kaj več kot troje ljudi; Vlado Novak jo je vodil, Janez Žmavc pa je bil glavni v čitalnici. In bila je še neka prijazna tovarišica, ki je nenehno prenašala kupe knjig. Z vsemi smo imeli bralci zelo neposredne odnose in so nas imeli na podlagi knjig, ki smo jih brali, dobro "prečitane". Študenti so gulili skripta, predvsem pa strastno kadili – poleti pod arkadami, pozimi pa na hodniku. Celjski razumniki so imeli kupe gradiva, pretežno vezane stare časopise, zložene na svojih stalnih mestih. Jaz pa sem sodil med tiste, ki niso točno vedeli, kaj na berejo, bral sem vse, da le ni bilo povezano s šolsko snovjo. Hitro sem postal tarča blagohotnega usmerjanja ali "do uporabnika prijaznega knjižničarstva". Tako Novak in še posebej Žmavc sta bila "gledališčnika" in sta zaznala, da nekaj mešetarim prav na njunem področju. V maturitetnem letniku smo se sošolci odločili, da bomo uprizorili gledališko igro, saj smo že prej igrali kratke skeče in Novak me je napotil na Prosvetni servis po Kosmačev prevod "Srečnih dni" Cloude-Andréeja Pugeta, ki je bila nekaj let nazaj "kultna predstava" prezgodaj umrle Julije Starič. S kar lepim uspehom smo jo odigrali v "moji" zagrajski "Svobodi". Po odhodu na študij v Ljubljano sem si seveda našel drugo knjižnico, me je pa razvoj celjske Študijske knjižnice vedno zanimal, tako v času, ko je arhitekt Jure Sadar , brat sošolke Alenke, projektiral prizidek h "grofiji", kot kasneje, ko je pod direktorsko roko nedavno preminulega Branka Goropevška zrasla nova moderna knjižnica. Odgovornost za znamenito "filozofsko knjižnico" Na študij filozofije v Ljubljano sem prišel brez štipendije, vendar sta me rešila dva "dobrotnika" – Beno Zupančič, ki je bil takrat "minister", in akademik Boris Majer, ki je bil predstojnik filozofskega oddelka. Prvi mi je podelil štipendijo, drugi pa mi je ponudil mesto skromno honoriranega pomožnega sodelavca, t. i. demonstratorja, kakršne so izbirali med študenti zaključnega letnika. Ker sem bil bruc, nesposoben za pomoč v študijskem procesu, mi je dodelil vodenje knjižnice. Po zaslugi Ane Juvančič-Mehle danes vemo, da se v tej knjižnici skriva izjemen zaklad – t. i. Meinongova knjižnica. Alexius Meinong je bil pomemben evropski filozof in učitelj Franceta Vebra na graški univerzi. Veber je nekako zbral sredstva, da je nekaj mesecev po Meinongovi smrti novembra 1920 od dedičev odkupil njegovo zasebno knjižnico. Šlo je za zbirko kakšnih 2.500 knjig s področja duhovnih ved, ki bi lahko predstavljala znamenitost ljubljanskega filozofskega študija. Za zgled bi lahko služila poteza celovške univerze, ki je pred leti odkupila Popperjevo knjižnico in jo zelo uspešno promovira. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja sem od profesorjev, med katerimi je bila tudi še Alma Sodnikova, seveda slišal, kaj predstavljajo stare knjige, pomešane z drugimi na knjižnih policah, širše obrazložitve bi pa zahtevale omembo Franceta Vebra, kar takrat ni bilo priporočljivo. Danes je Meinongova knjižnica arhivski fond, ločen od preostalega knjižničnega gradiva, katalog zanj v knjižni obliki pa je v letih 1998/99 izdelala Ana Juvančič-Mehle. KRONIKA