OZ 2012/4

172 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 4 vidno mesto v PUM-u. Obširen elaborat je temeljil na primerjalni analizi novogradenj akademskih knjižnic po svetu, s poudarkom na sodobnem knjižničarstvu, v katerem se je začela pojavljati računalniška tehnologija. Ta je bila tudi sicer predmet poglobljenih obravnav v okviru PUM-a in mariborska univerza naj bi stavila na informatiko kot svojo komparativno prednost. Bruno Stiglic je na računalniku IBM 1130 že avtomatiziral vpis študentov in vrsto statističnih obdelav, pomembnih za upravljanje univerze. Še iz časov, ko smo v Ljubljani provocirali z drugačno univerzo, sem nosil s seboj elaborat ameriške Nacionalne znanstvene fundacije (National Science Foundation) "Sistemi za merjenje in poročanje o virih in aktivnostih kolidžev in univerz", po katerem smo tudi mi predvideli razvoj podatkovnih bank in med njimi je bila tudi bibliografska banka. In še preden smo lahko kupili prvi univerzitetni računalnik, smo v začetku sedemdesetih že ustanovili računalniški center, ki je pod vodstvom prof. Milana Kaca proučeval različne možnosti uporabe nove tehnologije v visokem šolstvu. V to je bila vključena tudi centralna knjižnica kot ena najpomembnejših podatkovnih bank, ki naj bi se na gosto prepletala s študijskim in raziskovalnim procesom. Res smo malce "blefirali", ko smo izdali celo dve ciklostirani brošuri Računalniškega centra ZVZ, vendar z opravičljivim namenom, da si odpremo prostor za inovativne razmisleke o univerzi. Mariborski "okraj", ki je igral odločilno vlogo pri nastajanju visokega šolstva, je že v začetku šestdesetih let naložil Zavodu za urbanizem proučitev prostorskih vprašanj, v kar je bila všteta tudi umestitev nove knjižnice. O tem je največ razmišljal Branko Kocmut, ki si je knjižnico že takoj zamislil na mestu, kjer danes stoji, čeprav so obstajali še drugi predlogi. Z njeno izgradnjo pa se Ljubljani ni nikamor mudilo in tudi knjižnica sama po izgradnji skladišč na Prešernovi ni čutila prehude potrebe po novih prostorih. V okviru PUM-a pa so se razprave o prostorski zasnovi univerze močno intenzivirale, še posebej, ko se je na naše povabilo k sodelovanju kljub prevladujoči rezerviranosti ljubljanske univerze odzval profesor Edo Ravnikar. Prišel je v Maribor in z gručo arhitektov obhodil mesto ter potrdil Kocmutovo prepričanje, da je palača Hranilnice na Slomškovem trgu edina prava lokacija za "glavno univerzo", s čimer je bilo rešeno tudi vprašanje centralne knjižnice. Ravnikar je nato angažiral svoje najboljše študente (npr.: Gabrijelčič, Vodopivec, Kikerjeva, Reichenberg, Koželj), da so preizkusili različne variante zazidave univerzitetne knjižnice in nekateri so o tem napisali tudi svoje diplome. Denarja za gradnjo knjižnice vsa sedemdeseta leta prejšnjega stoletja ni bilo, smo pa v Mariboru poskrbeli, da je bila lokacija pripravljena in bi lahko stroji vsak trenutek zaropotali. Ko je bil sredi osemdesetih let sprejet zakon o ključnih investicijah v kulturi, v katerem sta bili navedeni tudi ljubljanska in mariborska univerzitetna knjižnica, je dr. Frlec, podpredsednik vlade, v rekordnem času dobil na mizo kompletno projektno dokumentacijo Branka Kocmuta za Univerzitetno knjižnico Maribor. S prodajo stare knjižnice smo zagotovili tudi zahtevanih 25 odstotkov lastnega deleža. Gradnja je potekala v neprijaznih časih naraščajoče inflacije in bile so potrebne sprotne mesečne revalorizacije namenske prispevne stopnje, da je financiranje teklo brez zastojev. To je bila ena od mojih skrbi, saj sem bil v tistem času pristojni "minister" v Šinigojevi vladi. Dušan Kidrič je na Zavodu za plan preračunaval stopnjo, Frlec pa jo je potrjeval. Tega danes sploh nima smisla razlagati, ker je bilo zapleteno do absurda, ob tem pa odločilno, da je v Mariboru zrasla UKM. Čeprav bi UKM lahko upravičeno nekoč nosila ime Bruna Hartmana, je treba podčrtati, da je bilo v knjižnici še nekaj ljudi, ki so aktivno podpirali njegove vizije. Zagotovo sta bili to pokojni Zlata Kert in Breda Filo, bibliotekarki modernih nazorov. Ob tem pa se je zgodilo še nekaj čisto posebnega: že omenjeni univerzitetni računalniški center se je sčasoma odlično opremil in v prvi polovici osemdesetih let tudi kadrovsko okrepil, kot sestavni del centralnih univerzitetnih služb (rektorata) pa je dobil nalogo, da se vključi v informatizacijo knjižničnih funkcij nove UKM. Leta 1984 je nastal prvi elektronski kataložni zapis monografije Aleksandre Kornhauser (ID=6524417). Kmalu za tem je bila UKM prva jugoslovanska knjižnica z avtomatizirano izposojo. Tako je ne le Maribor, ampak tudi Slovenija dobila razvojni center za avtomatizacijo knjižnic, kakršnega Jugoslavija še ni imela in so bili redki tudi v Evropi. Kot takratni glavni tajnik UM sem v tem videl uresničevanje vizije iz PUM-a o tehnološko najsodobnejši jugoslovanski univerzi. Še nekaj moram dodati: Ko se je Bruno Hartman odločil za upokojitev, me je povabil na pogovor, na katerem mi je skupaj z vodstvenimi sodelavci predlagal, da bi se prijavil na njegovo mesto. V trenutku se mi je izrisala precej drugačna življenjska pot od dotedanje, takšna, kakršno sem si zmeraj želel. Vendar je bil to čas usodnih družbenih sprememb, ko sem že močno zagrizel v mnoge odločilne naloge. Ni šlo zgolj za službo, ampak za poslanstvo, ki mi je bilo tovariško zaupano in se mu nisem smel izneveriti. Vedel sem, da se odrekam neponovljivemu privilegiju nasledstva izjemnih ljudi, ki so imeli na skrbi mariborsko knjižničarstvo. Usoda mi tega preprosto ni naklonila in moral sem vztrajati v nehvaležnih in tveganih političnih sferah, kar je bila nikoli priznana žrtev. Takrat sem bil najbližje temu, da postanem pravi knjižničar. KRONIKA