OZ 2012/4

M T 173 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 4 Knjižnica PAM V času graditve, preselitve in ustalitve nove Pedagoške akademije Maribor sem bil njen predavatelj in prodekan. Ob izjemnem dekanu Viljemu Brumcu sem pomagal pri dogovorjenih zadevah, med katerimi mi je bila posebej pri srcu postavitev pedagoške knjižnice. Takoj smo se odločili, da mora knjižnica podpreti nagel razvoj didaktike in metodik s tem, da uredi mediateko. Takratno vodjo knjižnice, nedavno preminulo Sonjo Marič, je novost upravičeno skrbela, saj v Sloveniji tedaj ni bilo vzorov, po katerih bi se ravnali. Toda po drugi strani je bilo vzpostavljanje nove funkcije knjižnice vznemirljiva stvar, saj nikakor ni šlo zgolj za drugačno knjižnično gradivo, ampak za kompleksno knjižnično storitev, skrbno prilagojeno uporabnikom. Bodoči učitelji morajo namreč opraviti številne nastope "v živo" in morajo priti pred učence z dobro pripravljenimi in medijsko podprtimi šolskimi urami, o kakršnih berejo v strokovnih knjigah, mediateka pa jim mora ponuditi čim boljše gradivo. Ob preselitvi v novo zgradbo leta 1977 je pedagoška knjižnica ponudila najbolj univerzalen prost dostop do gradiva, pri čemer je treba upoštevati, da ima poleg centralne univerzitetne knjižnice najobširnejšo zbirko. Ta zbirka je tudi najbolj raznovrstna glede na znanstvene discipline in zahtevnost besedil, zato je bila postavitev gradiva težavna naloga. Ob tem pa je bilo treba v katalogu knjižnice zapolniti velike vrzeli iz preteklosti. Knjižničarke so opravile garaško delo. Moja skrita želja je bila, da bi ob 50-letnici njene ustanovitve (1927–1977) obnovili knjižnico Pedagoške centrale Maribor. To je bila med obema vojnama mednarodno odmevna raziskovalna in razvojna institucija, ki je ob neverjetni predanosti odličnih teoretikov in praktikov pripeljala slovensko pedagoško prakso v evropski vrh. Že takrat so jo odrivali, niso ji pripisali pravega pomena v povojnem času in še zmeraj je tako. Bogata strokovna knjižnica je bila velika opora ambicioznim učiteljem in bi lahko dobro predstavljala redek podvig slovenske pedagoške inovativnosti. Fond skoraj 10.000 skrbno odbranih virov je odlično dokumentiral izjemen podvig slovenskega učiteljstva, ki je zrasel iz avtonomne pobude in lastnih sredstev nikoli primerno plačanih učiteljev. Vsi so vedeli, da gre za najcelovitejšo specialno pedagoško knjižnico tedanje Jugoslavije in tudi v mednarodnem merilu jih ni bilo mnogo, ki bi ji bile primerljive. Po vojni se je prizadevni Ivan Kreft sicer pobrigal, da se je del izjemne zbirke vrnil iz Gradca v Maribor, a ker je Pedagoška centrala zamrla, knjižnica ni imela več pravega skrbnika in kar je ostalo, je Pedagoško društvo, ki je z njo upravljalo, leta 1968 iz nejasnih razlogov prepustilo mariborski Študijski knjižnici, kjer so specialno zbirko razformirali. Nihče ne ve povedati, kakšni razlogi so jih prepričali, da knjižnice Pedagoške centrale niso prenesli na Pedagoško akademijo, kjer bi jo izrecno potrebovali. V novi Pedagoški akademiji se je ponujal prostor za poučno postavitev, vendar se je hitro pokazalo pomanjkanje pripravljenosti, časa in energije, da bi tako zamisel izpeljali, a bi bilo še zmeraj vredno. Če tega ne bo naredila današnja Miklošičeva knjižnica s podporo Pedagoške fakultete, ne bo nihče in v pozabo bo utonil zgled, ki bi lahko spodbujal k podobnim projektom, kot je bila Pedagoška centrala. To pa [e ni vse Nisem zapisal vsega, kar me veže na knjižničarstvo in naj samo naštejem še nekaj svojih knjižničarskih prizadevanj, ki kažejo, da sem se morda rodil v znamenju knjižnega molja (ne vem, ali tako znamenje obstaja, ker ne dam nič na horoskope): • Bil sem član žal neuspešnega gradbenega odbora pri CTK, ki ga je vodil Mikuž in smo bili nekajkrat že čisto blizu cilja, a ljubljanska univerza je res zakleta, ko gre za izgradnjo knjižnic. Sta mi pa ravnateljica Šlajpahova in gimnastični prijatelj Kokole povrnila vložen trud, ko sta me po političnem pregonu leta1968 skrila v skladišču in tako sem v kasnejši ameriški ambasadi napisal svojo diplomo o mladem Marxu. Tisto o nesrečnih gradnjah knjižnic v Ljubljani pa se mi je ponovilo tudi štirideset let kasneje, ko sem vodil svet NUK-a in so se nam zapovrstjo sfižile vse investicijske konstrukcije. • Kot društvenik sem v Zvezi kulturno prosvetnih organizacij več let sodeloval pri koordinaciji z Zvezo delavskih univerz in splošnimi knjižnicami, med katerimi se je prepletalo nešteto skupnih akcij in kjer sem spoznal Ančko Korže, Slavka Bohanca, Ignaca Kamenika, Tilko Blaha, Marjana Laha in druge. • Ko je napočilo usmerjeno izobraževanje, smo z Jožetom Humarjem in Dorom Hvalico naredili kulturološki program, v okviru katerega je bilo tudi knjižničarstvo, in marsikdo je prav po tej poti prišel v knjižničarski poklic. • Profesor Jože Spanring je že v šestdesetih letih zbudil moje zanimanje za INDOK in čeprav včasih bolj na rahlo, sem z dokumentalisti/informatiki povezan že dolga desetletja. Spoznal in sodeloval sem z izjemno zavzetimi ljudmi – Meliharjevo, Guštinom, Levovnikovo, Kokoletom, seveda mojim bližnjim Dušanom Pivcem in največ z dr. Kornhauserjevo. Pripadal sem tistim, ki so iskali načine sodelovanja namesto prepirov med dokumentalisti, knjižničarji in računalničarji. Prav zanimanje za INDOK me je pripeljalo tudi v stik z enim najbolj vizionarskih KRONIKA