OZ 2012/4

174 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 4 ljudi, kar sem jih kdaj srečal, Zagrebčanom Božom Težakom, utemeljiteljem informacijskih znanosti. • Skupno pisanje zgodovine študentskega gibanja s Petrom Vodopivcem ob 50-letnici ljubljanske univerze me je prepričalo o potrebnosti univerzitetnega arhiva, zato sem bil vnet podpornik Ane Benedetičeve, ki je tak arhiv zasnovala v Ljubljani, sam pa sem shranil prve papirje v improviziran arhiv Združenja visokošolskih zavodov v kleti Krekove 2. Univerza je zame tudi institucija kulturnega spomina in če nima skrbno vodenega arhiva, je z njo nekaj narobe. Na najboljših univerzah sta univerzitetna knjižnica in univerzitetni arhiv neločljivi zadevi. • Kmalu bo minilo dve desetletji, kar delam v IZUM-u, kar je zgodba zase in je tukaj ne bom popisoval. Sem pa v vsem tem času rad pogledal na naše delovanje z druge – knjižnične strani. Posebej so me zanimale šolske knjižnice, ki sem jih prepričal (?), da so se lotile svoje bogate zgodovine. Tako državne kot cerkvene oblasti sem vneto nagovarjal, da bi podprli celovito ureditev samostanskih knjižnic, ki sem si jih ogledal s priporočilom mojega soimenjaka in prijatelja, mariborskega frančiškanskega gvardijana Francija Pivca in se prepričal o njihovem izjemnem bogastvu. Navduševal sem se ob uspešnem delovanju zamejskih knjižnic, še posebej vodilnih – celovške in tržaške študijske knjižnice. In seveda skrbno spremljam razvoj knjižničarstva v smeri digitalnih knjižnic. Imam se za aktivista v boju proti entropiji, ki se pojavi v tistem trenutku, ko znanja prejšnjih generacij ne znamo več prenesti na nove generacije in je treba na novo odkrivati že odkrito. To se dogaja, ker je eksplicitno znanje neurejeno ali napačno urejeno in ker vseobsežno implicitno – tacitno znanje sploh ni kodirano, čeprav razpolagamo z učinkovito tehnologijo za njegovo zapisovanje. Iz tega izhajata dve bistveni nalogi knjižničarstva prihodnosti – indeksiranje eksplicitnega znanja in zapisovanje tacitnega znanja, medtem ko se sama manipulacija z informacijami in dokumenti vse bolj avtomatizira. Mojo knjižničarsko zgodbo sem popisal in jo objavljam kot spodbudo drugim, da bi s svojimi knjižničarskimi kurikuli obogatili našo "kroniko", ki je nastala prav s tem namenom. Franci Pivec KRONIKA