OZ 2012/4

M T 163 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 4 Petra Bridges: VEČJEZIČNOST V KNJIŽNIČNIH INFORMACIJSKIH SISTEMIH in Južni Ameriki 566 milijonov, v Aziji 3.968 milijonov, v Oceaniji 34 milijonov in v Evropi 732 milijonov (PRB, 2006). Vsi, ki govorijo izvorno evropske jezike (angleščino, španščino, portugalščino, italijanščino itd.), so všteti med evropske govorce. Najbolj razširjeni jeziki leta 2006 so bili: • mandarinščina (kitajščina), ki jo je kot svoj prvi ali drugi jezik govorilo 1.051 milijonov ljudi; • angleščina, ki jo je kot prvi ali drugi jezik govorilo 508 milijonov ljudi; • hindi/urdo, ki jo je kot prvi ali drugi jezik govorilo 466 milijonov ljudi; • arabščina (vse variante), ki jo je govorilo 452 milijonov ljudi; • španščina, ki jo je kot prvi ali drugi jezik govorilo 382 milijonov ljudi. V 74 jezikih se izraža kar 94 % zemljanov, 70 % jezikov pa govorijo v 20 najrevnejših državah sveta. Če dodamo, da 90 % svetovnega bruto družbenega proizvoda (BDP) proizvedejo govorci 14 jezikov (angleščine, kitajščine, japonščine, nemščine, španščine, francoščine, italijanščine, ruščine, portugalščine, arabščine, nizozemščine, korejščine, turščine in poljščine), nas lahko resno zaskrbi, kako ohraniti jezikovno raznolikost (GG inc., 2010). Dramatično je, da jeziki naglo izumirajo in da je po pesimističnih ocenah vsaka dva tedna en jezik manj, po optimističnih ocenah pa jih izgine zgolj deset na leto. Pri tem je treba imeti pred očmi dejstvo, da 50 % jezikov redno uporablja manj kot 10.000 govorcev (Crystal, 2002). Jeziki, ki se uporabljajo le ustno in niso zavarovani s pisavo in slovnico, so v popolni negotovosti, je pa takih več kot 90 %. Unescov Atlas ogroženih svetovnih jezikov izrecno navaja okoli 3000 jezikov, ki ne bodo preživeli tega stoletja (Moseley, 2010). Umrlo je na tisoče jezikov in le z največjimi napori so jih nekaj priklicali nazaj v življenje, recimo hebrejščino, katalonščino, baskovščino, francoščino v Quebecu itd. Izguba jezika pomeni izgubo bistvenega elementa identitete, kar sproža osebno stisko in družbeno nestabilnost. Z veliko gotovostjo je mogoče napovedati, da bo prav to ena od razvojnih značilnosti človeštva v prihajajočih desetletjih. Unesco skrbno razvija metodologijo ocenjevanja vitalnosti jezikov, pri čemer so posebej pozorni na zmožnost jezika, da pokrije vse potrebe vsakdanje komunikacije. Zelo pomembna je jezikovna praksa otrok in mladih ljudi (Gibson, 2012, 78). Materinščina je jezik, ki ga otrok bere z ustnic svoje matere, kar je seveda metafora, saj je razmerje med jezikom očeta in jezikom matere veliko bolj zapleteno. Realnost sveta postaja diglotizem (dvojezičnost) in celo poliglotizem (večjezičnost). Če se spomnimo večjezične Jugoslavije, je bila materinščina pogosto drugi ali celo tretji jezik. Odločilno je, kakšno podporo uživa materinščina v izobraževanju, kodifikaciji jezika, pa tudi v IKT in drugje. Slovenija je z 91,1 % prebivalstva, ki uporablja slovenščino kot prvi jezik, v skupini evropskih držav jezikovno najbolj homogena (Krek, 2011, 9). Slovenščina je že skoraj stoletje varovana kot uradni jezik in kot obvezni jezik izobraževanja, razvite pa so tudi vse institucije, potrebne za ohranjanje in posodabljanje jezika. Ne glede na to so Slovenci skozi zgodovino prihajali v tesnejši stik najprej z nemščino, nato s srbohrvaščino in danes z angleščino, kar ni brez posledic za slovenščino. Velja ocena, da lahko 92 % prebivalcev v starosti od 25 do 64 let komunicira vsaj še v enem jeziku poleg materinščine (SURS, 2007). Potemtakem je večjezičnost realnost tudi za Slovenijo, saj ne more računati na velik vpliv slovenščine v mednarodnem prostoru. Ve^jezi^nost in svetovni splet Jezik med spletom in muzejem Unescova akcija Initiative B@bel izhaja iz ocene, da je na spletu le 10 % jezikov aktivnih. Vendar pa ni točna ocena, da je splet absolutna domena angleščine, saj se njen delež hitro zmanjšuje in danes predstavlja le še 25 % (Prado, 2012, 42). Marca 2011 je Google upošteval že 50 jezikov, kar pa je odvisno od prizadevnosti samih govorcev: islandščina z vsega 240.000 govorci je prisotna od samega začetka, nekateri jeziki s 100 in več milijoni govorcev (bengalščina, javanščina, tamilščina, hausščina, jaruba, itd.) pa niso zastopani. Wikipedia (v bazi ima že blizu 20 milijonov gesel) upošteva že 300 jezikov. Deleži se spreminjajo in vidno se veča prisotnost španščine, portugalščine, ruščine, arabščine, še posebej pa kitajščine. O prisotnosti nekega jezika na spletu ne odloča zgolj njegov kulturni potencial in število govorcev, ampak tudi tehnologija. IKT je nastala v območju angleškega jezika in latinske pisave in to prednost drugi težko nadoknadijo. Računalniški jeziki temeljijo na angleščini in računalniški strokovnjaki morajo to vzeti v zakup. Ta slika ni pretirano drugačna kot pri tisku, saj je le 30 jezikov, v katerih natisnejo več kot 1000 novih knjižnih naslovov letno. Dve tretjini svetovne literature izideta samo v šestih jezikih. V angleščini natisnejo 28 % knjig, kar pomeni, da je na papirju močnejša kot na računalniških zaslonih (Leclerc, 2011). Specifična je tudi miselnost znanstvenikov, ki gledajo na uporabo angleščine kot na stvar prestiža in jo štejejo med svoje pomembne veščine – objava v angleščini