OZ 2012/4

M T 165 ORGANIZACIJA ZNANJA 2012, LETN. 17, ZV. 4 litovščino in malteščino so mnenja, da so to jeziki v kritičnem stanju. Edini jezik z "odlično podporo" je angleščina. "Povprečno podporo" uživajo nizozemščina, francoščina, nemščina, italijanščina in španščina. Pri slovenščini, baskovščini, bolgarščini, katalonščini, grščini, madžarščini in poljščini ugotavljajo raziskovalci "delno podporo". Hans Uszkoreit, koordinator mreže META-NET pa zaključuje: "Rezultati študije so skrb vzbujajoči. Večina evropskih jezikov je digitalno slabo opremljenih, nekateri so popolnoma zapostavljeni. V tem smislu preživetje mnogih jezikov pravzaprav še ni zagotovljeno" (G.P., 2012). Očitno se tudi v Evropi poglablja prepad med "velikimi" in "malimi" jeziki, saj se govorci slednjih ne zavedajo, kako pomembna je jezikovna koda za splošno uspešnost družbe in se jim zdijo izdatki za ta namen odvečni. Še pomembnejša od denarja pa je dobra organiziranost, saj je kar značilno, da manjša ko je država, bolj razdrobljena in neučinkovita je skrb za vstop lastnega jezika v digitalno orbito. Večjezičnost naj bi bila božja kazen za babilonske domišljavce, toda Evropski parlament je leta 2009 napovedal "enotni evropski informacijski prostor", ki ne bo "talilni lonec" različnih jezikov, ampak na vse strani prevedljivo pogovarjanje. Če smo v uvodu navedli Ecovo predvidevanje, da je "jezik Evrope prevod", moramo k temu dodati še "s pomočjo tehnologije". Knjižnice in ve^jezi^nost Ponovna pozidava slavne Aleksandrijske knjižnice se je zgodila v času, ko ni bila več potrebna – vsi viri znanja tega sveta so na spletu. Vlogo "Alexandrine" igra danes globalna knjižnična mreža. Njeno "tehnološko okolje" ne predstavlja nobenega problema več, drugo pa je vprašanje, ali razumemo jezike, v katerih nam ponuja svoje vire? Brez večjezičnosti je zahtevno in drago povezovanje knjižnic vprašljivo. Prvič so se s vprašanjem univerzalne izmenljivosti bibliografskih podatkov spoprijeli konec 19. stoletja, ko sta Belgijca Paul Otlet in Henri La Fontaine ustanovila Bibliografski inštitut (IIB), kar je bila podlaga za kasnejšo Mednarodno federacijo za dokumentacijo (FID). Začeli so graditi univerzalno zbirko metapodatkov o knjižničnih virih, ki je temeljila na univerzalni decimalni klasifikaciji (UDK), uporabni v vseh jezikih. Ob vstopu v novo stoletje je bila klasifikacija že tako razčlenjena, da je obsegala preko 2.000 strani. Kljub okorni tehnični podpori je Répertoir Bibliographique Universel že do prve svetovne vojne narasel na 11 milijonov zapisov. Ideja je bila, da bi zagotovili svetovni katalog, v katerem bo mogoče brez jezikovnih ovir preiskovati vse vire znanja. Ambicija je živela natančno 100 let, na koncu pa se je izkazala za preveč zapleteno, predvsem pa se je pojavila računalniška tehnologija, ki je vse dotedanje predstave in rešitve postavila na glavo. UDK sicer še obstaja, FID kot njegova matična organizacija pa je prenehal delovati (Rayward, 1994). Digitalne knjižnice podpirajo staro idejo na popolnoma nov način. Zmotno je, če v tem vidimo tradicionalno knjižničarstvo, ki stari pisalni stroj zgolj zamenjuje z računalnikom. In zmotno je, če v tem vidimo navaden računalniški spomin mimo bibliografskih standardov. Dokumenti, ki tvorijo knjižnično zbirko, so izbrani tako, da so v zbirki razumno zastopane vse bistvene ideje, teorije, perspektive in jeziki in bodo s tega vidika zdržali presojo časa in kritičnega uma. Bolj ko zbirka postaja digitalna, pomembnejša je selektivnost, saj "enkratnost" dokumentov ni več pomembna, ker jih je možno brezmejno kopirati, odločilna pa je "enkratnost" zbirke. Treba je natančno vedeti, za koga jo knjižnica organizira. Knjižnica vire znanja odbira, hrani, organizira, popisuje in daje v uporabo. Vsa ta njena dejavnost se iz obdobja v obdobje spreminja, kot se razvijajo tehnologije, ki jo podpirajo. Kako prepleteni in kompleksni so ti procesi, je lepo razvidno na ravni bibliografskih metapodatkov, kar opisuje Hervé Le Crosnier: "Metapodatki zajemajo vse informacije, ki jih lahko pridobimo o dokumentu. Prvenstveno gre za deskriptivno katalogizacijo informacij: reference o avtorju, ilustratorju, uvodničarju; indikacije o izidu (datum objave, zbirka, reference o založniku, datum skeniranja itd.), lokacijski podatki o delu (število strani, značilnosti vezave, zgodovina ex libris, metoda skeniranja, oblika datoteke, trajanje zvoka ali avdio-vizualnega posnetka) in končno reference o povezanosti knjige z drugimi deli znotraj iste "družine" (vključno z indikacijami o izvirni izdaji, če gre za izvirnik s prevodom, za delo v več zvezkih ipd.). Deskriptivna katalogizacija opremlja gradivo z izdajateljskim kontekstom, bodisi da je najprej natisnjeno (CD, DVD) ali objavljeno neposredno online. Ta vidik konteksta je pri digitalnih dokumentih še posebej pomemben. Pogosto namreč lahkotnost uporabe samega besedila za preiskovanje dokumenta povzroči, da pozabimo dani dokument postaviti v širši kontekst (datum in pogoji objave, tipologija dokumenta, žanr dokumenta ipd.). Digitalna produkcija nam z enkratno možnostjo povezovanja informacij ("linkanja") omogoča, da gremo še veliko dlje, kot je običajno v "opredmetenih" knjižnicah. Povezovanje z avtorjevo biografijo, fotografijami, reprodukcijami naslovnic vseh jezikovnih verzij iste knjige in objavljenimi kritikami širi perspektive, umestitev in kontekst celotne objave" (Le Crosnier, 2012, 193). Metapodatki so element večjezičnosti v knjižnici, saj so v številnih elementih posnetek dela, ki ga prikazujejo, in Petra Bridges: VEČJEZIČNOST V KNJIŽNIČNIH INFORMACIJSKIH SISTEMIH