OZ 2013/1-4

10 ORGANIZACIJA ZNANJA 2013, LETN. 18, ZV. 1 – 4 zabavne naslove IPv6, ki vsebujejo zanimive segmente, na primer BABE, FACE, BEEF, CAFE, DEAD, FACA, CECA, BEDA, DAD, BAD, DEC. Dolgi naslov IPv6 si veliko težje zapomnimo kot naslov IPv4, saj ima osem segmentov, vsak pa vsebuje 16 bitov (8 x 16 je namreč 128). V primerjavi z IPv4, kjer govorimo o štirih oktetih, ima vsak segment IPv6 po dva okteta, torej skupno 16 oktetov, kar je štirikrat več. Hitro lahko ugotovimo, da ni več potrebe po mehanizmih podaljševanja naslovnega prostora. Kam bi pa ga lahko še podaljševali, če je naslovov IPv6 že sedaj dovolj in preveč? Torej lahko odpade NAT, ki povzroča preglavice v omrežjih IPv4. Ustvarjalci protokolov so uvedli princip, da delujeta protokola IPv4 in IPv6 neodvisno drug od drugega in omogočata sobivanje na napravah in računalniških sistemih. Med seboj nista kompatibilna in to je najbolj pomembno dejstvo, ki si ga je treba zapomniti. Proizvajalci opreme lahko dajo v prodajo naprave, ki podpirajo en, drugi ali oba protokola. Slednjemu načinu strokovno rečemo delovanje z dvojnim skladom (angl. dual stack ) (Kunc, 2010, str. 17) in bo po predvidevanjih prisoten še mnogo let, saj se zlepa ne bomo znebili IPv4. Marsikdo se tudi vpraša, zakaj bi se ga, če pa deluje. In ima prav. Odnos javnosti do IPv6 Strokovna javnost je danes povsem enotna, da je treba na internetu in v svoje okolje uvesti IPv6. Edini problem je, kako za ta namen zagotoviti dovolj materialnih in človeških virov. Spet je treba znati prepričati tiste, ki odločajo o denarju, torej lastnike podjetij, člane uprav, direktorje zasebnih podjetij in javnih ustanov, ravnatelje, vodstveni kader. Problem je ta, da investicije za vpeljavo IPv6 ni možno kar tako upravičiti. Tudi takojšnjega dobička ali druge koristi vsaj v začetku ni. Gre za investicijo v prihodnost interneta, ki se v danem trenutku težko ovrednoti. Morda se je najlažje prepričati o tem, kako je IPv6 pomemben, če znamo ovrednotiti lasten izpad povezave v internet že danes. Koliko nas stane, če nismo povezani v internet? Predpostavimo, da bo IPv6 čez 50 let (morda pa že čez 10 let) enako ali celo dosti bolj pomemben kot IPv4 danes, da bodo vse ključne storitve že na IPv6, mi pa v svojem okolju ne bomo zmožni priključitve preko IPv6. Morda bodo nekateri drzni proizvajalci začeli prodajati naprave, ki bodo podpirale samo IPv6 in ne bodo neposredno sposobne pregledovati vsebin na IPv4. To niti ni tako nemogoče, če pogledamo, da si računalniški gigant Apple upa na trg poslati tablični računalnik, ki ne podpira predvajanja multimedijskih vsebin in prikaza spletnih strani, ki so narejene s tehnologijo Flash, obenem pa je malo morje spletnih strani narejenih prav s to tehnologijo. In Applu je uspelo, ljudje kupujejo take naprave. Tudi zato vsi umikajo tehnologijo Flash s svojih spletnih strani. Kako torej pridobiti naklonjenost tistih, ki v neki organizaciji odločajo? Primerno osveščanje je seveda najpomembnejše, najprej pa moramo biti v to tudi sami prepričani. Ko se vzpostavi zavedanje o tem, da bo treba zagristi tudi v to kislo jabolko, je najbolje, da se v vseh drugih projektih, če je le mogoče, upošteva tudi možnost uporabe IPv6. Če se kupujejo kakršne koli naprave, naj imajo podporo za IPv6. Če menjujemo ali izbiramo novo poslovno programsko opremo, naj proizvajalec omogoči tudi nemoteno delovanje preko IPv6. Če gre za projekte razvoja ali posodabljanja programske opreme, naj bo zagotovljena podpora za IPv6. Ni nujno treba pripraviti posebnega projekta vpeljave IPv6, je pa najbolje. Na koncu je vedno ključno to, da imajo voljo tisti, ki so odgovorni za tehnično vpeljavo IPv6, in da imajo podporo samega vodstva. Načeloma velja to za vse resne projekte, ki so na koncu uspešno realizirani. Treba se je zavedati, da vpeljava novosti lahko povzroči obilo preglavic in da pri IPv6 ni nič drugače. Zato je težko zbrati motivacijo za vpeljavo IPv6, saj stimulativnih učinkov tudi ne bo veliko. Kdo pa si želi probleme, če to ni res nujno potrebno. No, problemi morajo postati izzivi, potem je že lažje. Ko pa se bodo čez čas pojavile še dejanske potrebe, potem pa več nič ne bo težko. Lahko pa bogate izkušnje z zgodnjim uvajanjem IPv6 postanejo velika konkurenčna prednost. Pri vpeljavi IPv6 naletimo še na dodaten izziv. Pri končnih uporabnikih, ki imajo IPv4, namreč ni velike potrebe po tem, da bi imeli še IPv6. Velika večina niti ne ve, kaj naj bi to bilo. IPv6 pač ni novi telefonski aparat, ki je lažji, tanjši, hitrejši, lepši, z izboljšano funkcionalnostjo in ga že ima naš sosed. Kako potem prepričati uporabnika, da potrebuje nekaj, kar pravzaprav že ima. Njega v končni fazi ne zanima, kako je priključen na internet, samo da je. Zato kar hitro zmanjka marketinških idej, kako vzbuditi željo po nečem, kar je že na voljo. Saj si tudi dvojnih enakih čevljev ne kupimo naenkrat. Možno sicer je in prodajalci bi bili zelo veseli, čeprav bi nas vsaj malo čudno gledali. Vse prednosti IPv6 pred IPv4 so v prvi vrsti pomembne za strokovnjake IT, ne pa za širšo populacijo. Čeprav tudi zanjo bodo, saj IPv6 že v svojem temelju predvideva hitrejše povezovanje v internet, boljši pretok multimedijskih vsebin in varnejšo rabo interneta. Vendar danes tehnologija še ni tako daleč, da bi bile velike hitrosti ekonomsko upravičene. Zato vsaj zaenkrat odpade povsem enostavno marketinško razmišljanje, z vidika širše javnosti z IPv6 zgolj rešujemo tegobe IPv4. In to breme zato pade na proizvajalce opreme IT, na ponudnike dostopa do interneta in ponudnike vsebin na internetu. Širšo populacijo lahko le dobronamerno poučujemo, zakaj moramo preiti z IPv4 na IPv6. Sčasoma pa se bodo razmere izboljšale. Dejan Valh: IPv6 – ALI GA ŽE POTREBUJEMO?