OZ 2013/1-4

12 ORGANIZACIJA ZNANJA 2013, LETN. 18, ZV. 1 – 4 zgolj enega izmed protokolnih skladov. Ti mehanizmi bodo še posebej pomembni v času po popolni izčrpanosti naslovnega prostora IPv4, ko bodo organizacije in končni uporabniki lahko dobili zgolj in samo IPv6-povezljivost, velik del preostalega interneta pa bo še vedno uporabljal IPv4 (Potpara 2011, str. 9). Če torej teh translacijskih mehanizmov ponudniki internetnega dostopa ne bodo imeli, ne bodo konkurenčni, končni uporabnik si bo kaj hitro izbral drugega ponudnika, ki bo zagotavljal prilagajanje med IPv6 in IPv4 v obe smeri, torej od strežnika do odjemalca in od odjemalca do strežnika. Eden takih mehanizmov je NAT64, ki pakete ene vrste spreminja v pakete druge vrste (Straus Istenič, 2012). Ti principi bodo na internetu verjetno še dolgo prisotni in vsaj internetni ponudniki jih bodo prisiljeni vpeljevati. Arnes se na to že pripravlja. Za vse druge primere lahko rečemo, da bolj kot se dejavnost neke organizacije oddaljuje od same omrežne internetne tehnologije ter povezovanja v internet oziroma je organizacija manj odvisna od interneta, slabše je glede vpeljave IPv6. V svetovnem merilu so se zadnjih nekaj let začeli prebujati ponudniki vsebin, ki želijo svoje storitve ponuditi tudi preko IPv6. Premika na tem področju sta predstavljala svetovni dan IPv6 (angl. world IPv6 day ), ki se je zgodil 8. junija leta 2011, leto kasneje pa se je 6. junija zgodila še svetovna izstrelitev IPv6 (angl. world IPv6 launch ) (Wikipedia, 2013). Na svetovni dan IPv6 so velikani, kot so Google, Facebook, YouTube, Microsoft, Cisco in AOL, svoje storitve na internetu za 24 ur preklopili na IPv6 in preživeli brez velikih motenj. V Sloveniji je vključitev večjih ponudnikov, kot so SiOL, Najdi.si, RTVSLO, POPTV, Arnes, APEK, T-2, Nil, Simobil in Tušmobil, koordiniral Zavod go6 (Arnes, 2011, Go6, 2011). Nekateri so po tem dnevu pustili IPv6 kar vključen. Ob svetovni izstrelitvi IPv6 pa je veliko ponudnikov permanentno omogočilo dostop do svojih produkcijskih vsebin in servisov tako preko IPv4 kot preko IPv6 (Žorž, 2012). V letu 2013 je do storitev Googla preko IPv6 prvič dostopalo več kot 2 % vseh uporabnikov (Roberts, 2013). Verjetno to lahko predstavlja vsaj začetno spodbudo za vsako organizacijo, ki ji je internet pomemben. Prišel je čas, ko bo treba začeti resno razmišljati o vpeljavi IPv6. In ne samo to, treba bo tudi ukrepati. Zavedati se moramo, da uvajanje IPv6 ne poteka bliskovito in da je povezano tako z materialnimi kot človeškimi viri. Jan Žorž je na Lancomovem dogodku leta 2012 razkril sedem zlatih pravil za uvedbo IPv6: 1) kontrola stroškov in investicij, 2) študije različnih možnosti, 3) projekt IPv6 ni tranzicija, ampak uvedba, 4) natančen opis omrežja in naprav, 5) izgradnja testnega laboratorija, 6) postavitev časovnih okvirjev in metodologij ter 7) čimprejšnje izobraževanje (Žorž, 2012). Prvi koraki Velikokrat so prvi koraki najtežji. Najprej moramo biti trdno odločeni, da bomo v svoje okolje vpeljali IPv6. Na IZUM-u smo se že leta 2009 zavedali problematike prehoda na IPv6. Prvi korak je bil, da smo od Arnesa pridobili naslovni prostor. Občutek je bil že boljši, ker smo nekaj že dobili. Kar hitro pa smo ugotovili, da o IPv6 vemo premalo, dosti premalo. Preveč je vprašanj, neznank in dilem. Čeprav je Arnes vsa leta naš zaveznik na področju omreževanja, smo želeli obvladovati problematiko v enaki meri, kot smo jo do takrat za IPv4. IZUM je za slovenske razmere prevelik ponudnik vsebin, da bi lahko bil površen pri poznavanju osnov za storitve na internetu. Sistem COBISS v Sloveniji vsak dan uporablja preko 2500 knjižničarjev in 700.000 uporabnikom. Zavezali smo se, da bodo naši servisi dostopni 24 ur dnevno vse dni v letu, zato si motenj v delovanju zaradi težav pri vpeljavi IPv6 ne moremo privoščiti. Tako smo se odločili, da se o protokolu IPv6 čim več naučimo. Prvi korak je vedno pridobivanje znanja o IPv6 in nato pridobitev naslovnega prostora IPv6. V letu 2010 smo sistemskega administratorja, zadolženega za infrastrukturo lokalnega omrežja, poslali na petdnevno specialistično delavnico na temo omrežnih konceptov IPv6 in konfiguracije naprav, dva sistemska administratorja za okolje Windows pa smo poslali na enodnevno delavnico Koncepti delovanja IPv6 protokola in praktični prikaz . Nadalje smo organizirali enodnevno delavnico Osnove IPv6 , ki so jo obiskali vsi sistemski administratorji, obenem pa tudi nekateri razvijalci in vzdrževalci aplikacij, leta 2010 pa je IZUM postal tudi član skupine go6 (Žorž, 2011). Priprave na vpeljavo IPv6 V naslednjem koraku se je treba na vpeljavo IPv6 dobro pripraviti. Najprej moraš imeti v omrežju naprave, ki bodo podpirale IPv6. Ko smo v IZUM-u leta 2011 naredili inventuro omrežnih naprav, ta ni bila preveč spodbudna in je bila potrebna zamenjava omrežne opreme. V letni program dela in finančni načrt IZUM-a za leto 2011 smo vnesli razvojno nalogo Priprave na posodobitev omrežne infrastrukture in s tem formalizirali namero. Pomembno je, da se menjave omrežnih naprav in strežnikov vključijo v redne investicijske cikluse, takrat pa smo to naredili ob upoštevanju dejstva, da mora zamenjana omrežna oprema imeti tudi podporo za IPv6. V pomoč nam je bil že omenjeni dokument ripe- 501. Odločili smo se, da v vse javne razpise za omrežno opremo vključimo pogoj, da mora oprema zadostiti potrebi po podpori IPv6. In to je primeren ukrep za vse organizacije, ki so zavezane k javnemu naročanju. Dejan Valh: IPv6 – ALI GA ŽE POTREBUJEMO?