OZ 2013/1-4

M 45 ORGANIZACIJA ZNANJA 2013, LETN. 18, ZV. 1 – 4 "Transparentnost je od nekdaj stalnica v mojem profesionalnem življenju /…/. Rešitev za večino težav v državni upravi je preprosta, učinkovita in očitna, a žal pri mnogih, ki se ne morejo pohvaliti s čistimi računi, tudi nepriljubljena." zapiše dr. Franci Demšar, doktor fizike, ki je od leta 2004 direktor Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Prvi del knjige Transparentnost, ki je izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Premiki leta 2013, je namenjen razmisleku o tem, v kolikšni meri lahko transparentnost prispeva k zvišanju etičnih standardov in izboljšanju učinkovitosti delovanja javnih ustanov. Drugi del pa je namenjen analiziranju možnosti, v okviru katerih bi lahko javna uprava naredila svoje delovanje transparentno. V tem delu bo bralec našel vse, od ocene trenutne (ne)transparentnosti v javni upravi do ilustrativnih primerov in vsebine zakonov, ki bi jih morali sprejeti, da bi lahko transparentnost postopoma zavladala v celotni javni upravi. V prvem poglavju se avtor sprašuje, v kolikšni meri mediji odsevajo realnost. Kako naj si javnost ustvari mnenje in kako naj izrazi svoje stališče, če za večino aktivnosti sploh nikoli ne izve? Avtor predstavi tradicionalni pretok informacij od institucije do javnosti in modernejši model pretoka informacij, ki ga omogoča razvoj interneta. V drugem poglavju je avtor na primeru bistveno izboljšane učinkovitosti v znanstveno-raziskovalni dejavnosti po letu 1997 pokazal, da je lahko prav transparentnost tista, ki v javnem sektorju prevzame vlogo, kot jo ima nadzorni svet v podjetju. Rezultati analize so pokazali, da je sistem COBISS, ki tako strokovni kot laični javnosti omogoča vpogled v rezultate raziskovalnega dela, spodbudil in podvojih znanstveno aktivnost slovenskih raziskovalcev, s tem povezan prihranek pa je na stotine milijonov evrov. Z uvedbo sistema COBISS se je pometlo s precejšnjo mero relativnosti, ki je vladala tudi v akademskih krogih, in "teža" določenega znanstvenika je naenkrat postala konkretna. Transparentnost predstavlja "mehak" prostovoljni instrument, ki brez prisile usmerja raziskovalce k družbeno zaželenemu cilju. Franci Dem[ar: Transparentnost in skrb za denar davkopla^evalcev Tretje poglavje začne avtor z ilustracijo, kako korupcija v naši državi lahko doseže desetine milijonov evrov. Transparentnost in korupcija že na prvi pogled stojita vsaka na svojem bregu, saj kar transparentnost razkriva, korupcija zakriva. Večji del poglavja je namenjen znanosti in ocenjevalnim postopkom pri izbiri raziskovalnih projektov. Današnja situacija je zaradi transparentnosti veliko boljša od nekdanje, ko so bili glavnine financiranja deležni najglasnejši in lobistično najbolj aktivni raziskovalci. Primeri iz mednarodnega prostora kažejo, da je lahko ob prevelikem neredu prehitro uvajanje transparentnosti neučinkovito in pogosto škodljivo. Celotno četrto poglavje je namenjeno Ministrstvu za obrambo, ki je od vseh državnih institucij verjetno pod največjim, stalnim nadzorom. Kljub izjemno obširnemu nadzoru se je ob skrbnem pregledu izkazalo, da je bila v letih 1999 in 2000 nadzorovanih samo ena tretjina procesov. Nadzorne institucije preprosto nimajo zadostnega dosega, da bi lahko zagotovile kakovosten vpogled v delo nadzorovane institucije oziroma da bi lahko znatno vplivale na njeno delovanje. Vmesni korak, ki vodi proti transparentnosti, je notranji nadzor, ki je bistveno bolj učinkovit in tudi seže globlje kot zunanji nadzor. Izgovor, da javnosti nekatere stvari preprosto ne zanimajo, je za lase privlečen. Tudi če bi takšna trditev držala, bi morali še vedno upoštevati dejstvo, da je osveščena javnost temelj delujoče demokracije. V petem poglavju je avtor podrobno spregovoril o znanosti v Sloveniji in o njenem financiranju: od najave razpisov, objave metodologije ocenjevanja, gradiva za razpisne postopke in objave seznamov uspešnih prijav do spremljanja rezultatov preko sistemov COBISS, SICRIS in Digitalne knjižnice Slovenije, preko sprotnega mesečnega objavljanja bele knjige s podatki o financiranju vseh raziskovalnih organizacij do nivoja vodij vseh projektov in programov. Če je znanje kapital, potem moramo z njim tudi ravnati enako skrbno. Na področju financiranja znanosti je v Sloveniji vloga upravljavca zaupana Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), doi:10.3359/oz1314045 1.19: RECENZIJA, PRIKAZ KNJIGE, KRITIKA