OZ 2014/2

80 ORGANIZACIJA ZNANJA 2014, LETN. 19, ZV. 2 Vendar je izrazna moč fotografij izredno široka in vezana na neki širši kontekst, v knjižnici pa je uporabnost foto- grafij zelo široka, zorni koti proučevanja pa zelo različni. Fotografije in katalog Pri opisovanju fotografij moramo vizualne podatke pre- tvoriti v besedilni opis. Ko gledamo neko fotografijo, videne realitete najprej zaznamo z vizualnimi receptorji. Zaznave vgradimo v naš spominski sistem ali jih poveže- mo s tem, kar o neki entiteti že vemo, nato jih pretvorimo v besede. Za ponazoritev naj opišem primer spodnje črno- bele fotografije (slika 1). Vemo, da je omarica v ozadju fotografije listkovni knjižnični katalog; ker to vemo, oma- rico torej prepoznamo kot listkovni knjižnični katalog in jo tako tudi poimenujemo. Slika 1: Proces od zaznave videnega do popisa videnih realitet (Vir: Kerec, 2009) Fotografije moramo popisati tako, da njihov bibliografski opis uporabniku omogoči ustrezen priklic. Popis v katalo- gu nam mora omogočiti: • da fotografijo kot bibliografski vir najdemo (angl. to find ), • da fotografijo identificiramo (angl. to identify ), • da izberemo ustrezno fotografijo (angl. to select ) in • da pridobimo informacijo, kako lahko do fotografije dostopamo (angl. to acquire or obtain access ). • Zelo dobro pa je tudi, da nam katalog omogoča do- datno brskanje oz. raziskovanje med drugimi biblio- grafskimi viri in da nas vodi do podobnih ali sorodnih virov tudi širše (angl. to navigate within a catalogue and beyond ). Bibliografski zapis za fotografije naj torej omogoča glavne funkcionalnosti, ki so opredeljene tudi v Izjavi o mednarodnih katalogizacijskih načelih (The Internatio- nal Federation of Library Associations and Institutions (IFLA), 2009). Popisovanje fotografij v slovenskem vza- jemnem katalogu COBIB V slovenskem vzajemnem knjižničnem katalogu popi- sujemo fotografije tako kot drugo knjižnično gradivo: upoštevamo mednarodne standarde ISBD in podatke o fotografiji vnesemo v format COMARC. Na podlagi veljavnih pravil lahko fotografije popišemo na enega od naslednjih treh načinov: 1. Fotografije popišemo posamično, torej vsako foto- grafijo samostojno. Tako dobimo za eno fotografijo en bibliografski zapis. Običajno je takšen način popi- sovanja primeren predvsem za vsebinsko bogate in z domoznanskega vidika pomembne vsebine. 2. Drugi način popisa je, da več posamičnih fotografij združimo v celoto in jih popišemo skupaj v en bi- bliografski zapis. Običajno smo te fotografije prejeli neurejeno in ločeno ter bi jih lahko popisali tudi sa- mostojno oz. posamično. Fotografije popišemo na tak način predvsem takrat, kadar bi večjo količino podob- nih fotografij popisovali posamično na enak ali zelo podoben način. Ker se podatki za vnos ne razlikujejo bistveno, bi tako dobili več zelo podobnih ali celo enakih bibliografskih zapisov. 3. Tretji način popisovanja pa je, da več fotografij po- pišemo skupaj tako, kot so bile prvotno shranjene v fotografskem albumu. S tem ohranjamo princip provenience. Zanj se odločimo takrat, kadar gre za večje količine fotografij, pri katerih lahko imamo pomanjkljive podatke o vsebini, ali takrat, ko so za našo fotografsko zbirko posamične fotografije manj pomembne, pomembne pa so kot celota (slika 2). Slika 2: Trije načini popisa fotografij – popis posamične fotografije, albuma in umetno tvorjene zbirke, izpis iz COBISS/OPAC-a (Vir: COBISS.SI – Vir- tualna knjižnica Slovenije, vzajemna baza podat- kov COBIB.SI, 2014) Branka Kerec: FORMAT COMARC ZA OPIS FOTOGRAFIJ