OZ 2014/2

84 ORGANIZACIJA ZNANJA 2014, LETN. 19, ZV. 2 doi:10.3359/oz1402084 1.19: RECENZIJA, PRIKAZ KNJIGE, KRITIKA Kakšna je dinamika akumulacije in distribucije kapitala? Vprašanja o dolgoročnem razvoju neenakosti, koncen- traciji bogastva in možnostih gospodarske rasti so v središču politične ekonomije. Vendar je do zadovoljivih odgovorov težko priti brez ustreznih podatkov in jasnih vodilnih teorij. Thomas Piketty (2014) v Kapitalu v ena- indvajsetem stoletju analizira edinstveno zbirko podatkov iz dvajsetih držav, ki segajo do 18. stoletja, da bi odkril ključne gospodarske in družbene vzorce. Njegove ugoto- vitve bodo preoblikovale razpravo in določile agendo za naslednjo generacijo idej o bogastvu in neenakosti. Gospodarska rast in razširjanje znanja omogočata, da se izognemo neenakostim v apokaliptičnem obsegu, ki jih je predvidel Karl Marx (Sperber, 2013). Vendar nismo spremenili globokih struktur kapitala in neenakosti v taki meri, kot smo si mislili v optimističnih desetletjih po 2. svetovni vojni. Glavno gonilo neenakosti – težnja, da bi donosi kapitala presegli stopnjo gospodarske rasti – danes grozi, da bo ustvarilo ekstremne neenakosti, ki bi povzro- čile nezadovoljstvo in spodkopale demokratične vrednote. Gospodarska gibanja so naša odgovornost in ne dejanja Boga. Politična akcija je zmanjšala nevarne neenakosti v preteklosti in to lahko stori še enkrat. Delo Kapital v enaindvajsetem stoletju spreminja naše razumevanje gospodarske zgodovine in nas uči, kako bi bilo treba ravnati danes. Glavna vprašanja, na katera Piketty v tej knjigi odgovor- ja, so: • Ali akumulacija zasebnega kapitala neizogibno vodi do koncentracije bogastva v majhnem številu rok, kot je bil prepričan Karl Marx v 19. stoletju? • Ali ravnotežje sil rasti, konkurence in tehnološkega razvoja pelje k zmanjšanju neenakosti in harmoniji med družbenimi razredi, kot je mislil Simon Kuznets v 20. stoletju? • Kaj pravzaprav vemo o tem, kako sta se dobiček in bogastvo razvijala od 18. stoletja naprej in kaj se lahko naučimo na osnovi znanja, ki ga imamo v 21. stoletju? Svet na novi prelomnici – zabeležke ob branju knjig Capital in the Twenty-First Century Thomasa PikettyJA, The Entrepreneurial State Mariane Mazzucato in Karl Marx: A NINETEENTH-CENTURY LIFE Jonathana Sperberja Distribucija bogastva je vprašanje, o katerem danes pote- kajo številne razprave, bila pa je tudi že eno izmed ključnih vprašanj klasične politične ekonomije v Angliji in Franci- ji v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju. Konec 18. stoletja sta se pojavila dva preroka pogube. Po Thomasu Malthusu, angleškem demografu, je preoblju- denost glavna grožnja. Na Malthusa je vplival predvsem Arthur Young, angleški agronom, ki je pisal o množični re- vščini v Franciji kot vzroku francoske revolucije leta 1789. O mračnih in apokaliptičnih posledicah nepravične dis- tribucije bogastva in razredne strukture družbe sta bila v 19. stoletju prepričana David Ricardo in Karl Marx. Po Ricardu si bodo največji delež bogastva (proizvodnje in dobička) prilastili zemljiški posestniki, po Marxu pa industrijski kapitalisti. Ricardo je videl rešitev v progre- sivnem obdavčenju zemljiške rente. Leta 1867, natanko 100 let po objavi Ricardovega dela Načelo pomanjkanja , je Marx objavil 1. zvezek Kapitala o dinamiki industrij- skega kapitalizma. Beda industrijskega proletariata, ki so jo plastično opisali predvsem Charles Dickens v Davidu Copperfieldu , Victor Hugo v Nesrečnikih in Emile Zola v Germinalu , je bila najbolj skrb zbujajoče dejstvo. Leta 1848, na predvečer pomladi narodov, je Marx objavil Komunistični manifest , ki se začenja s stavkom "Straši- lo lazi po Evropi – strašilo komunizma.", konča pa se z napovedjo revolucije, s padcem buržoazije in zmago pro- letariata. Marx je naslednji dve desetletji pisal Kapital , v katerem je podal analizo notranjih strukturnih protislovij kapitalističnega sistema. Osnova Marxove napovedi apo- kaliptičnega konca kapitalizma je bilo načelo brezmejne akumulacije kapitala in koncentracije bogastva v majhnem številu rok, kar neizogibno pelje k povezovanju delavcev v organiziranem družbenem revoltu in k neusmiljenemu medsebojnemu spopadu kapitalistov v obliki meddržav- nih vojn, v katerih so navadni ljudje le topovska hrana. Stabilen socialno-ekonomski in politični ekvilibrij v kapi- talizmu preprosto ni mogoč! Toda v zadnji tretjini 19. stoletja so plače delavcev in kupna moč povsod začele naraščati in situacija se je bistveno spremenila, kljub socialni neenakosti, ki je na- raščala do 1. svetovne vojne. Nerazvita Rusija je krenila