OZ 2014/2

M T 85 ORGANIZACIJA ZNANJA 2014, LETN. 19, ZV. 2 OCENA po poti družbene revolucije, čeprav se je tam industrijska revolucija komaj začela, najrazvitejše države Evrope pa po poti socialne demokracije. Marx ni upošteval tehnološkega razvoja in rasti produk- tivnosti kot sil, ki do neke mere predstavljajo protiutež procesu akumulacije in koncentracije zasebnega kapitala in bogastva. Za izboljšavo napovedi so mu manjkali sta- tistični podatki. Sam najbrž ni bil zadovoljen s svojimi revolucionarnimi sklepi iz leta 1848, ki jih je napisal, preden se je lotil raziskav, s katerimi bi jih upravičil. Ekonomska teorija terja številne podatke iz zgodovinskih virov, ki jih takrat še ni bilo, Marx pa ni izkoristil niti vseh možnosti, ki so mu bile na voljo. Prav tako tudi ni posvetil dovolj pozornosti politični in ekonomski organi- zaciji družbe z ukinjenim zasebnim kapitalom. Tragične posledice totalitarnih eksperimentov v državah, kjer je zasebni kapital bil ukinjen, pa nazorno pričajo o tem. Kljub temu je Marxova analiza industrijskega kapitalizma relevantna v več pogledih, in sicer glede koncentracije kapitala in bogastva, brezmejne akumulacije, ki velja tudi za 21. stoletje in je bolj zaskrbljujoča kakor Ricardovo načelo pomanjkanja. Če je stopnja rasti produktivnosti razmeroma nizka, narašča pomen akumulacije bogastva; to vpliva na destabilizacijo družbe. Nizka rast ne more biti protiutež brezmejni akumulaciji. Vendar posledice niso apokaliptične, kot je napovedal Marx. Akumulacija se konča na določeni ravni, ki je sicer lahko zelo visoka; na destabilizacijo družbe pa ima velik vpliv. Zelo viso- ka raven zasebnega bogastva, ki so ga v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja dosegle razvite in bogate evropske države ter Japonska, potrjuje Marxovo teorijo. Na podlagi ekonomske konjunkture v zlatem obdobju od 1945 do 1975 je Simon Kuznets nasproti Marxovi pesimistični teoriji postavil svojo optimistično teorijo, po kateri neenakost samodejno zmanjšujejo napredne faze kapitalističnega razvoja ne glede na izbiro ekonomske politike in druge razlike med državami, dokler se le-ta na- posled ne stabilizira na ekonomsko, politično in moralno sprejemljivem nivoju. Dejansko je to bila teorija čudežnih tridesetih let po 2. svetovni vojni. Filozofijo Simona Kuz- netsa v povzeti obliki predstavlja naslednji stavek: "Rast je naraščajoča plima, ki dviguje vse čolne." Vse spre- menljivke – proizvodnja, dohodki, dobički, plače, kapital, cene – se razvijajo z istim tempom, tako da ima od rasti vsaka socialna skupina približno enako mero koristi brez večjih odstopanj od pravila. Kuznetsovo stališče je bilo diametralno nasprotno Ricardovi in Marxovi teoriji o spirali neenakosti in njuni pesimistični napovedi. Teorija Simona Kuznetsa je bila dejansko prva teorija, ki je temeljila na znanstvenem statističnem aparatu, saj so prvi zgodovinski statistični podatki o distribuciji dobička postali dosegljivi leta 1953 prav v Kuznetsovi monumen- talni knjigi, ki je vsebovala tovrstne statistične podatke za obdobje od 1913 do1948 v ZDA. Takšni podatki avtor- jem v 19. stoletju niso bili na voljo. Današnji statistični podatki omogočajo meritve skupnega dohodka držav. Te informacije so postale dosegljive, ko so številne države sprejele progresivni davek na dohodek. Kuznets je ugoto- vil zmanjšanje dohodkovne neenakosti v ZDA v obdobju od 1913 do1948; napovedal je dobro novico: socialno neenakost je mogoče zmanjšati. Rojena je bila Kuznetso- va krivulja. Neenakost narašča v zgodnji fazi industriali- zacije, saj je le manjšina kapitalistov pripravljena koristiti novo bogastvo, ki ga prinaša industrializacija. Kasneje, v napredni fazi razvoja, se neenakost samodejno zman- jšuje in vedno večji del prebivalstva je deležen sadov gospodarske rasti. Med hladno vojno je bila Kuznetsova teorija tudi prava propagandno-politična bomba, katere namen je bil obdržati nerazvite države Afrike, Azije in Južne Amerike znotraj interesne sfere svobodnega sveta na zahodu nasproti ZSSR in drugim državam vzhodnega bloka. Kuznetsova teorija je bila ideološko enostransko obarvana, njeni empirični temelji pa zelo šibki. Zmanj- šanje dohodkovne neenakosti v obdobju od 1914 do 1945 je bilo posledica predvsem 1. in 2. svetovne vojne, ko je veliko ljudi izgubilo svoje bogastvo in premoženje, in ne mirnega procesa intersektorske mobilnosti, ki ga opisuje Kuznets. Od leta 1970 naprej je dohodkovna neenakost v bogatih državah znatno narasla, posebej v ZDA. Ekonomisti 19. stoletja zaslužijo priznanje za postavljanje vprašanja distribucije bogastva v središče pozornosti ekonomskih analiz ne glede na to, da njihovi odgovori niso bili zadovoljujoči. Ni razlogov za prepričanje, da rast samodejno prinaša ravnovesje. Zaradi Kuznetsovih opti- mističnih zaključkov so ekonomisti predolgo zanemarjali vprašanje distribucije bogastva; preusmerili so se na razvoj matematičnih modelov, ki temeljijo na reprezenta- tivnih vzorcih. Neenakost pa je nato spet postala osrednje vprašanje politične ekonomije. Ekonomskega determinizma v zvezi z neenakostjo bogas- tva in dohodka ni. Zgodovina distribucije bogastva je bila in ostaja v prvi vrsti politično vprašanje, ki se ne more zreducirati le na čiste ekonomske mehanizme. Zmanjšana neenakost v večini razvitih držav od leta 1910 do leta 1950 je bila posledica vojn in politik, ki so bile sprejete pri spoprijemanju s šoki zaradi teh vojn. Rast neenakosti po letu 1980 je posledica političnih sprememb ter zlasti davčnih in finančnih ter tudi inovacijskih politik. Slednje pa so praviloma v pristojnosti držav. Na dinamiko distribucije bogastva vplivajo močni me- hanizmi, ki delujejo izmenično v smeri konvergence in divergence. Naravnega in spontanega procesa za pre- prečevanje sil neenakosti in destabilizacije ni. Glavne sile konvergence, ki zmanjšujejo neenakost, so znanje in