OZ 2014/2

86 ORGANIZACIJA ZNANJA 2014, LETN. 19, ZV. 2 spretnosti ter naložbe v izobraževanje. Zakon ponudbe in povpraševanja ter tudi mobilnost kapitala in delovne sile, ki je različica omenjenega zakona, delujejo v smeri konvergence, vendar je vpliv tega zakona manjši od vpli- va znanja in spretnosti, posledice pa so pogosto ambiva- lentne. Znanje in spretnosti so ključnega pomena tako za rast produktivnosti kot za zmanjšanje neenakosti znotraj držav in med državami. Proces tehnološke konvergence med razvitimi in nerazvitimi državami omogoča odprte meje za trgovino, v bistvu pa gre za proces širjenja in izmenjave znanja, ki je predvsem javno dobro, šele potem tudi tržni mehanizem. Proizvodne tehnologije terjajo od delovne sile več znanja in nove veščine, tako da delež dela v dohodku raste, delež kapitala pa upada – gre za t. i. hi- potezo rasti človeškega kapitala. Razvoj tehnologije pelje samodejno k prevladi človeškega kapitala nad finančnim kapitalom in nepremičninami, sposobnih menedžerjev nad delničarji in sposobnosti nad nepotizmom. Neenakost postaja bolj meritokratična in manj statična (ne nujno manjša). Ekonomska racionalnost deluje na razvoj de- mokratične racionalnosti. V članku Priloga h kritiki tehnološkega determinizma in glo- balizma (Šercar, 2001) podajam model profesionalne druž- be, ki je organizirana hierarhično po vertikali in ne razredno po horizontali. Poklic lahko opredelimo kot skupino po- sameznikov, katere člani uporabljajo in razvijajo podobno znanje, spretnosti in kompetence z določeno organizacijsko vrednostjo, ki je tržno prenosljiva (Hövels, 2004). V profe- sionalni družbi naj bi tudi kapitalisti predstavljali poseben poklic, ki izpolnjuje splošna merila za poklice. Naslednja hipoteza se nanaša na zamenjavo razrednega boja z generacijskim spopadom. Po tej hipotezi narašča neenakost predvsem med mladimi in starimi. Ljudje aku- mulirajo bogastvo, ko so mladi, z namenom, da si zago- tovijo udobno starost. Razvoj medicine skupaj z izboljše- vanjem življenjskih pogojev je popolnoma preoblikoval bistvo kapitala. Po Pikettyju sta obe hipotezi varljivi – vpliv teh spre- memb je manjši, kot si mislimo. Dokazov, da delež dela v nacionalnem dohodku raste, ni. Finančni kapital je nepogrešljiv vir tako v 21. stoletju, kot je bil v 18. in 19. stoletju, tako danes kot tudi v preteklosti. Neenakost med starostnimi skupinami danes je enaka kot v preteklosti. Glavne sile v prid večje enakosti so znanje in spretnosti. Zaradi pomanjkanja ustreznih naložb v izobraževanje in usposabljanje socialne skupine ne morejo imeti enakih koristi od gospodarske rasti. Znanje kot glavna sila kon- vergence je le delno naravni in spontani dejavnik, saj je odvisno od politike izobraževanja, možnosti usposabljanja in pridobivanja veščin ter dostopa do s tem povezanih institucij. Najbolj zaskrbljujoče sile divergence so tiste, ki obstaja- jo, čeprav obstajajo ustrezne naložbe v znanje in sposob- nosti in čeprav so podani vsi pogoji za tržno učinkovitost. Najbolj pomembna sila divergence je povezana s pro- cesom akumulacije kapitala in koncentracije bogastva ob šibki rasti in velikem dobičku od kapitala. Eden od dejavnikov je izrazito ločevanje največjih dobičkarjev od drugih slojev družbe. Prvi proces divergence je močnejši od drugega; na daljši rok nedvomno predstavlja glavno grožnjo enakomerni distribuciji bogastva. Glavna sila divergence je r > g; to pomeni, da je dobiček od kapitala (angl. return, r ) večji od gospodarske rasti (angl. growth, g ) v daljšem časovnem obdobju. Knjiga Thomasa Pikettyja je takoj doživela velik odziv. Sprožila je plodno razpravo o tem, ali kapitalizem pelje k rasti neenakosti, kot trdi Piketty, ali k zmanjšanju neena- kosti, kot so bili prepričani drugi ekonomisti. Del neoliberalcev ni navdušen nad Pikettyjevo knjigo. Piketty je preveč pesimističen. Podal je točno diagnozo, vendar brez rešitev; sklepi so v nasprotju s sklepi Nobe- lovega nagrajenca za področje ekonomije za leto 1993 Roberta Fogla v knjigi Escape from Hunger and Prema- ture Death, 1700–2100: Europe, America, and the Third World (Cambridge Studies in Population, Economy and Society in Past Time) . Dohodkovna neenakost je zažele- na. Podatki, ki jih uporablja Piketty, ne dovoljujejo skle- pov, do katerih je prišel. Precej liberalcev pa pozdravlja Pikettyjeva spoznanja. Ve- liko neenakosti med delovno silo povzročata delničarstvo in lastništvo nad kapitalom; pravilna pot je demokratična pravica, da tudi delavci postanejo kapitalisti. Piketty to možnost kot rešitev neenakosti ocenjuje na 1–1,5 % do konca 21. stoletja; razvoj tehnologije in predvsem roboti- ke bo po Pikettyju bistveno zmanjšal trg dela. Joseph E. Stiglitz, Nobelov nagrajenec za področje ekonomije za leto 2001 in 4. najbolj vpliven ekonomist danes v svetu glede citiranosti, profesor ekonomije na Univerzi Columbia, bivši predsednik Sveta ekonomskih svetovalcev takratnega predsednika ZDA Billa Clintona, bivši podpredsednik in glavni ekonomist Svetovne ban- ke, kratkomalo, skesani vodilni neoliberalni ekonomist v teoriji in praksi, ki je po polomu Enrona leta 2001 postal kritik pajdaškega kapitalizma (angl. crony capitalism ), vidi glavni problem v političnem sistemu, ki vzdržuje izkrivljene trge, na katerih korporacije in bogati lahko izrabljajo vse druge v družbi, saj trgi ne obstajajo v va- kuumu. Stagnacija plač in rast neenakosti nista posledici normalne tržne ekonomije, temveč ersatz kapitalizma, ki je surogat pravega kapitalizma. Pravila igre morajo obsta- jati, ta pa se vzpostavljajo skozi politične procese. Velika