OZ 2014/2

M T 87 ORGANIZACIJA ZNANJA 2014, LETN. 19, ZV. 2 ekonomska neenakost povzroča politično neenakost. V takšnem sistemu so neenake tudi možnosti za ekonomski napredek in družbeno mobilnost. Ustrezna pravila igre (davki, širok dostop do izobraževanja, strogi zakoni zoper monopole, reforme na področju upravljanja podjetij, ki omejujejo pravico vodstva do plačil, finančni predpisi, ki onemogočajo, da banke izkoriščajo družbo) naj bi krepila gospodarsko rast; le-ta zmanjšuje neenakost in poveču- je enakost glede priložnosti na trgih, kar je značilno za družbe srednjega razreda na polovici 20. stoletja. Glavni problem, s katerim se danes srečujemo, ni v kapitalizmu, temveč v demokraciji 21. stoletja. Toda Stiglitz predlaga razpravo o demokraciji le v naslovu, ne predlaga pa re- šitve za naraščajočo ekonomsko neenakost v sodobnem svetu. Nekateri so mnenja, da demokracija že dalj časa omogoča korupcijo velikih razsežnosti; ni videti, da je kot politični sistem sposobna samopoprave. Če je korupcija v vodilnih zahodnih demokratičnih državah manjša kot korupcija v vodilnih t. i. socialističnih državah, to ne pomeni, da ima- jo zahodne države pravico do škodoželjnega zmagoslavja v odnosu do teh kvazi socialističnih držav. Če zakonodaja ne ščiti spodnjih 40 % revnega prebivalstva, lahko pričakujemo še ostrejšo razredno delitev in politično nestabilne družbe. "Strašilo komunizma" v Evropi na polovici 19. stoletja je preplašilo ljudi in jih preusmerilo v demokracijo. Po raz- padu ZSSR v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je zdelo, da je svet rešila liberalna demokracija kot idealni sistem. Vendar imamo številne dokaze, da liberalna de- mokracija, celo v najnaprednejših zahodnih državah, ni ne liberalna in ne demokratična. Nekatere razvite demokracije so postale ekstremno nedemokratične. Vzroki aktualnih gospodarskih in političnih problemov so zagotovo tudi antropološki. Sperber (2013) je kot glavni vir za novi portret Karla Marxa uporabil dopisovanje med Marxom in Engelsom, znano pod akronimom MEGA, in ustvaril sliko o Marxu, ki se znatno razlikuje od stereotipov, po katerih je Marx intelektualno odgovoren za komunizem v 20. stoletju. Po Sperberju je bil Marx predvsem radikalni demokrat, ki je kot sociolog in filozof ekonomije in tehnologije pojasnil industrijski kapitalizem v zgodnjih desetletjih 19. stoletja, od katerega se kapitalizem na začetku 21. stoletja zelo razlikuje. Marx je iskal novo obliko humane družbe po propadu kapitalizma, vendar ni podal oblike te družbe. Sovraštvo do reakcionarnih režimov je Marxa privedlo do bizarnih skrajnosti. Bil je oster nasprotnik ruske cesarske avtokracije (samodržavja) in je vodil kampanjo za revolu- cionarno vojno proti Rusiji v letih 1848 in 1849. Z neod- ločnim ravnanjem Velike Britanije do krimske vojne, ki je v letih od 1854 do 1856 potekala med Rusijo ter Veliko Britanijo, Francijo, Osmanskim cesarstvom in Kraljevino Sardinijo, se tudi ni strinjal. Zaradi takšne politike je bri- tanskega premierja lorda Palmerstona imel za plačanega agenta ruskega carja. Znano je tudi Marxovo sovraštvo do Pruske monarhije. Mihaila Bakunina je bolj sovražil za- radi suma, da ima kot panslavist skrivne povezave z rus- kim carjem, kot zaradi avtoritarnega anarhizma, ki ga je Bakunin zastopal v Prvi internacionali (The International Workingmen’s Association (IWA, 1864–1876)). Bakunin je leta 1860 Komunistični manifest prevedel v ruski jezik. Znana je njegova izjava: "Če boste najbolj gorečemu revolucionarju dali popolno oblast, bo prej kot v letu dni hujši od samega carja." V celotnem 20. stoletju in tudi še danes Marxa neločljivo povezujejo z idejo komunizma, čeprav je npr. leta 1842 vodil ognjevito polemiko proti vodilnemu nemškemu časniku zaradi zagovarjanja ko- munizma. Pojasnjeval je, da komunistične ideje uničujejo izobraženstvo, dobro vzgojo, okus in čustva do drugih. Širjenje komunističnih idej je navidezno nenevaren pro- ces, za katerega ni zdravila. Zagovarjal je uporabo vojske za zadušitev vstaje komunističnih delavcev. V nagovoru avgusta 1848 v Demokratičnem društvu v Kölnu, torej šest mesecev po objavi Komunističnega manifesta , je Marx zavrnil revolucionarno diktaturo delavskega razreda kot neumnost, dvajset let kasneje ob izbruhu francosko- pruske vojne leta 1871 je kot neumnost odpravil tudi pariško komuno. Marx je namreč delil mnenje liberalcev, da je komunizem škodljiv za napredek. Marxove ideje ne predstavljajo enotnega sistema. Jemal jih je iz števil- nih virov, od Heglovega prepričanja, da je v zgodovino vgrajena logika razvoja, do pozitivističnega pojmovanja o pozitivni znanosti kot modelu katerega koli avtentične- ga znanja. Čeprav je Comtov filozofski sistem opisoval kot pozitivistične smeti, je podobno kot pozitivisti delil zgodovino na iracionalno ero (predzgodovino) in indus- trijsko, znanstveno ero (zgodovino). Predvsem pa obsta- jajo podobnosti med Marxom in Herbertom Spencerjem. Spencer, in ne Darwin, si je izmislil, da "preživijo najspo- sobnejši" in uporabil to ugotovitev za obrambo laissez- faire ( liberalnega) kapitalizma. Spencer je pod vplivom Comta zgodovino delil na bojevito in industrijsko. Spen- cerjev novi svet je bil idealizirana različica zgodnjega viktorijanskega kapitalizma, Marx pa je napovedoval, da bo kapitalizem nekoč zrušen. Oba sta pričakovala novo znanstveno dobo, ki se bistveno razlikuje od človekove preteklosti. Znano je Marxovo navdušenje nad Charlesom Darwinom. Hotel mu je celo posvetiti Kapital . Manj pa so znane globoke razlike med njima. Marx je hvalil te- orijo francoskega etnografa in geologa Pierra Trémauxa v knjigi Poreklo in razvoj človeka in drugih bitij iz leta 1866 o vlogi geologije v živalski in človekovi evoluciji kot naravni osnovi tudi nacionalnosti. Marx se je tudi nagibal k biološkemu in geološkemu pojasnjevanju