OZ 2015/1

29 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 1 teorije človeka kot tehnološkega bitja orodja. • Poleg dejstva, da človek živi in umira v umetnem sve- tu in kulturi, ki si ju je sam oblikoval, in to s stroji in kibernetičnimi organizmi (kiborgi) vred, je treba upo- števati, da je neredko tudi sam sestavljen iz umetnih delov. Moderna zahodna znanstvena medicina omo- goča pravo umetno restavracijo telesa z uporabo očal, kontaktnih leč, slušnih aparatov, umetnih zob ter ume- tnih sklepov, rok in nog … in z estetskimi operacijami obraza, dojk, zadnjice, trebuha … Če bi vse, kar je medicinsko umetno, abstrahirali, bi bili priče grozlji- vemu prizorišču in uresničitvi slike Doriana Graya ter vidnemu telesnemu izrazu zavednega (Dethlefsen in Dahlke, 2011). Upoštevati je treba, da je telo minljivo, zavedno, ki sestoji iz informacij, pa večno. Eshatolo- ški pregovor Jezusa Kristusa po sinoptičnih evangeli- jih Mt 24, 35, Mr 13, 31 in Lk 21,33 se glasi: "Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle." Vsebina zavednega (psiha) in življenja (duh) so informacije, ki se manifestirajo v telesu, niso pa produkt materialnega telesa. Informacija je pomen, nosilec informacij pa je le materialni izraz informacij kot pomenov. V začetku je bila informacija – svetloba kot enotnost mavričnih barv. Tema (senca) je rezultat spoznanja na osnovi polarnosti, čeprav je sestavni del enotnosti. Tema polarnosti je prisotna v pripovedi o po- stanku (1 Mz 1,1–11,32) od samega začetka, ki govori o polarnostih: svetloba-tema, voda-kopno, Sonce-Me- sec. Polarnost obstaja že v raju in je izražena z dvema drevesoma – drevesom življenja in drevesom spozna- nja. Adam je izvirno androgin – celosten človek, ki živi v enotnosti zavednega. Tudi Adam in Eva sta še dela celostnosti raja. Šele kača obljublja, da jima bo sad z drevesa spoznanja podaril sposobnost razlikova- ti med dobrim in zlim – sposobnost spoznanja skozi polarnost. Simbol enotnosti je točka (omega). Polarna zavest ne more zadeti točke oziroma enotnosti. Ne zadeti točke pa pomeni zgrešiti, tako da je polarnost samo drug izraz za greh. Človek se rodi s polarno za- vestjo, ki predstavlja (krščanski) pojem podedovanega (vzhodnega) greha. Kot pripadniki zahodnega kultur- nega kroga imamo resne težave z nasprotnimi arhe- tipskimi analogijami. Bojimo se čustev, nezavednega, zla, teme, smrti in zavračamo sanje in iracionalno. Sanje nas peljejo v področje senc, kjer doživljamo nedoživeto, vračajo nam ravnovesje. Z dnevnim (zavednim) delom si prizadevamo odkriti, odkod pri- hajajo naši strahovi; problem dnevnega (zavednega) je v enostranskosti. Rešitev ni v "ali-ali", temveč v "tako … kot tudi …" (Dethlefsen in Dahlke, 2011) – v ravnovesju in enotnosti. Rojstvo (bujenje) in smrt (sen kot majhna smrt) sta eno; dva nasprotna koščka raz- klane resnice se delita verižno naprej, podobno kot pri jedrski cepitvi. Samo Gospod je absolutna enotnost – naše bivališče je dvojno. "14 Nasproti zlu je dobro, nasproti smrti življenje, tako je nasproti pobožnemu grešnik. 15 Tako glej na vsa dela Najvišjega: po dve in dve, eno nasproti drugemu." (Sir 33, 14–15) Ven- dar:" 24 Vse stvari so po dvoje, druga drugi ustrezajo in nobene ni ustvaril nepopolne ( nekoristne ). 25 Ena stvar podpira (utrjuje) dobre lastnosti druge. Kdo bi se mogel nagledati njegove slave?" (Sir 42, 24–25) Ena stvar ne gre brez druge. Resnica, ki dva drži skupaj, je vedno troedina (teza, antiteza, sinteza): eden, drugi in zveza, tj. ljubezen med njima, zvezo pa lahko poruši sovraštvo, zlo, ki poneveri vez in postavi enega proti drugemu. Tako imamo resnico brez ljubezni (vera demonov) ter ljubezen brez resnice (človekoljubje demonov) (Hadjadj, 2012). • Treba je upoštevati tudi dejstvo, da socialna in kolek- tivna inteligentnost nista izključni človekovi mentalni sposobnosti ter da je človek del družbe in zgodovine, ki ga obe oblikujeta, čeprav ju oblikuje on sam. tradicionalne antropologije Landmann (1969) med tradicionalne antropologije prište- va: mitološko (predfilozofsko) antropologijo, religijsko antropologijo, filozofsko antropologijo, psihološko antro- pologijo, biološko antropologijo, razumarsko antropolo- gijo, kulturno antropologijo itd. Predfilozofska antropologija (mitologija) je bila antro- pomorfična. Šlo je za implicitno antropologijo. Človeška podoba je bila prisotna v prvi religiji, umetnosti, običajih, morali, v sleherni obliki kulture. Po judovski religiji se je človek zavedal svoje majhnosti in šibkosti v odnosu do velikosti in moči narave in vesolja. Vendar ima človek zavest, narava pa kljub svoji velikosti in moči o tej veli- kosti in moči "ne ve" nič. Na podlagi svojega védenja, pa čeprav o svoji majhnosti, je človek močnejši kakor veso- lje. Antropomorfizem je bil posledica človekove zavesti. Človek si je tudi bogove predstavljal kot ljudi, tako da je bil tudi sam podoben bogovom; zato lahko govorimo tudi o teomorfizmu in ne le o antropomorfizmu. Za zgo- dnjega primitivnega človeka je bil odnos do narave in vesolja (nebes) ter do drugih živih bitij, živali in rastlin bistvenega pomena. Po stari indijski kulturi predstavljajo rastline, živali in ljudje (kot bitja) veliko demokratično skupnost, posameznik je stopljen z vesoljem. Na pristnem čutu sorodstva človeka z živalmi temelji tudi primitivni totemizem. Grki so izpostavljali pojem posamičnega, človeka pa kot posameznika, ki v odnosu do sveta kot subjekt do objekta postavlja temelje znanstvenega spoznanja. Sveto pismo Stare zaveze pozna kolektivistično idejo družbene osebnosti (franc. personnalité corporative ). Bog je v ju- dovski, krščanski in islamski religiji človeku prepovedal jesti sadove z drevesa spoznanja. V krščanstvu je znanje Tvrtko-Matija Šercar: ANTROPOLOGIJA INFORMACIJ