OZ 2015/1

30 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 1 nekaj povsem nepopolnega. Človek naj bi veroval, ljubil in se nadejal. Grki pa so postavili temelje antropologije razuma. Po Platonu je razum del duše. Po Descartesu, ki je oče novoveškega racionalizma, je duša le razum. Po Pascalu je človek šibka trska narave. Za Linnéja je človek animal rationale , zoon logikon , homo sapiens . Vendar človek ni le del narave (vesolja). Nemški klasični ideali- zem s Heglom na čelu je človeka umestil tudi v zgodovino. Dualizem razuma in narave je posebno vprašanje. Med idejami in stvarnostjo je prepad (Platon), v religijah sta med bogom in svetom človek in njegova duša. Temu du- alizmu ustrezata metafizika in antropologija. Ta dualizem pomeni tudi začetek moderne antropologije kot naturaliz- ma in spiritualizma. Antropologije razuma so tudi dualistične. Človek ima razum, vendar ne predstavlja izključno bitja razuma. Razum je nasprotje življenja. Razumsko stran proučujejo filozofija in druge duhovne znanosti na področju humani- stike. Življenjsko stran v človeku kot živem bitju pa prou- čujeta biologija in psihosomatska medicina. Primarno je človek živo bitje in predmet biološke antro- pologije. V kontinuumu cesarstva organizmov, za kate- rega je značilen tudi kontinuum inteligentnosti, je človek samo ena izmed vrst živih bitij. Šele ko se ta področja povežejo, dobimo celoto: človeka. Biološka antropologija močno nasprotuje vsem antropologijam razuma ter tudi religioznim antropologijam. Stališče do razuma je merilo za razvrščanje antropologij. Glede stališča do človeka in živali je krščanstvo poleg du- alizma boga in sveta tudi dualistično. Linné je v sistemu narave (1766) človeka postavil na mesto prvega primata med sesalci in ga poimenoval homo sapiens . Tako je v biološko antropologijo uvedel staro antropologijo razu- ma. Človek ni definiran po fizičnih značilnostih, temveč po razumu. Človeškega cesarstva ni – obstaja le cesarstvo živali. Kljub temu človek ne sodi v živalsko cesarstvo, marveč predstavlja njegov vrhunec. Šele pri Darwinu je prevladala ideja genske enotnosti. Ideja evolucije ima dolgo zgodovino. Nekateri predsokratiki so bili evoluci- onisti, Ksenofont v geogoniji, Empedoklej v zoogoniji, Anaksimander v antropogoniji. Demokrit je razvil filozo- fijo narave, rimski pesnik in filozof Lukrecij pa je napisal obsežno, poučno pesem De rerum natura . Krščanstvo je postavilo teorijo človekovega padca. Darwin je utemeljil teorijo evolucije (vzpona) na podlagi selekcije in kavzal- no-mehanskega razvoja. Po Malthusu se človeštvo bori za obstoj v družbi in za svoje mesto pod Soncem. Po Darwi- nu se boj za preživetje vodi v živalskem cesarstvu, vendar je leta 1859 (kot pobožni anglikanec) zapisal: "Light will be thrown on the origin of man and his history." (Svetlo- ba bo padla na poreklo človeka in njegovo zgodovino.) Ugotovitev, da je človek nastal iz živali, najdemo v delu The descent of man iz leta 1871. Pravzaprav se je dar- vinizem uveljavil šele po ugotovitvi Ernsta Haeckla, da je antropologija del zoologije. Človek je v osnovi žival. Ernst Heinrich Philipp August Haeckel, tudi von Haeckel, nemški biolog , naravoslovec, filozof, zdravnik , umetnik , je v biologijo uvedel mnoge nove izraze, kot so ekologija, filum in filogeneza. Prav tako je znan po svojem prispev- ku k razvojni biologiji. Kot zagrizen zagovornik Darwin- ove teorije evolucije je razvil teorijo rekapitulacije, ki pravi, da je ontogeneza kratka rekapitulacija (povzetek) filogeneze. Tudi Nietzschejeva teorija o nadčloveku v Zaratustri je pod vplivom darvinizma, čeprav je Nietzsche pogosto govoril proti Darwinu. Nadčlovek je opravil pot od črva do človeka, čeprav smo po Nietzscheju mnogi še vedno "črvi". Pisec spisa o Jobu v Svetem pismu Stare zaveze tudi primerja človeka s črvom. Tako je v Job 25, 6 zapi- sano: "/…/ koliko manj človek, ta črv, sin človekov, ta glista!" Medtem ko so živali prilagojene za preživetje v običajnih situacijah v svojem neposrednem življenjskem prostoru (habitatu), so njihove možnosti preživetja naravnih kata- strof minimalne. Človek kot neprilagojeno bitje pa se je sposoben uspešno soočiti z naravnimi spremembami gle- de klime in hrane ter s pojavom novih sovražnikov v oko- lju. Človek je z rokami, inteligentnostjo, ustvarjalnostjo in duhom izgradil lastni umetni svet in kulturo za prežive- tje v naravnem okolju. Za razliko od živali je človek, kot rečeno, neprilagojeno bitje s sposobnostjo ustvarjalnega odgovora na spremembe znotraj sebe samega kot uteleše- nega bitja in zunaj v naravnem okolju ter umetnem okolju kot svoji "drugi naravi". Umetno okolje je ustvaril sam s svojo ustvarjalnostjo, ki naj bi bila analogna ustvarjalno- sti same narave in boga oz. bogov. Kot rečeno, je človek s stališča biološke antropologije za razliko od živali neprilagojeno bitje. Od živali se razliku- je glede razvoja, spolnosti in razmnoževanja ter odprtosti, ki temelji na njegovi neprilagojenosti. Sleherni človek je posameznik s subjektivnimi mentalnimi sposobnostmi, poleg tega pa tudi pripadnik različnih socialnih skupin, ki oblikujejo razmeroma različne kulturne vzorce. Kot takšen je človek predmet kulturne antropologije, ki vklju- čuje kulturno ustvarjalnost, nedovršenost, svobodo in samouresničevanje. Kot individualno bitje ga oblikuje kultura. Je torej bitje kulture, družbeno bitje, bitje zgo- dovine, tradicije, brez katere ne more obstati. Tradicija ni "pepel", temveč "ogenj", ki ga prenašamo. Fichte pravi, da je človek le med ljudmi človek. Po Marxovi sociologiji je na tem svetu vse narobe. Filo- Tvrtko-Matija Šercar: ANTROPOLOGIJA INFORMACIJ