OZ 2015/1

31 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 1 zofsko-ideološka vest je lažni izraz razrednega položaja posameznika v družbi. V klasični nacionalni ekonomiji ima človek naravne potrebe, ki jih lahko bolje ali slabše zadovoljuje. Človek ni bitje narave. Od živali se razliku- je po tem, da svoje zunanje življenjske okoliščine sam vzpostavlja, izdeluje sredstva za proizvodnjo ter proizvaja blago (je bitje orodja, tehnološko bitje, posledica tega pa je tehnološki determinizem), hkrati pa ga okoliščine, ki jih ustvarja sam sebi, morijo in uničujejo. Kot posamično bitje mora delati. Pri tem ne gre le za neprijetno nujo, temveč za iluzijo samouresničevanja. Predmet umetnosti nastaja tako, da ga publika, ki ima čut za lepo, prepo- zna kot umetnino. Enako je tudi materialna proizvodnja odvisna predvsem od potrošnje oziroma od potrebe po potrošnji. Proizvodnja proizvaja predmete za subjekte, vendar proizvaja tudi subjekte za predmete. Človekova narava je posledica njegovega spontanega dela. Človek se oblikuje kot ekonomski subjekt, podobno se oblikuje tudi zunaj ekonomskega področja. Podobno, kot je začel hodi- ti pokončno, lahko tudi na drugih področjih uresniči svojo voljo. Po Marxu je gonilo človeškega ravnanja v tem sve- tu volja do lastnine, medtem ko je po Nietzscheju gonilo volja do moči, po Freudu libido, po Adlerju rekompenza- cija, po Franklu volja do smisla. Po Jezusu Kristusu naj bi naše ravnanje vodila ljubezen in sočutje. "Maščevanje" je Gospodovo, človeka lahko le ubije. Za človeka je mašče- vanje prekletstvo. V Verdijevi istoimenski operi se hoče Rigoletto maščevati vojvodi, ki je zapeljal njegovo hčer Gildo, vendar naročeni ubijalec ne ubije vojvode, temveč mlado dekle. Po moderni psihološki teoriji (Furby, 1978) je tudi iden- titeta posameznika v zahodni kulturi povezana z lastnino. Lastnina je temelj tistega, kar smo. Motivacija za ino- vativnost in podjetništvo naj bi izhajala iz moči zavesti osebnega lastništva. Navedene teorije so redukcionistične, saj lahko vsa na- šteta gonila upravljajo naše ravnanje, vsako posebej ali v kombinaciji. Razen ljubezni, ki je utopični projekt smisla, vsa druga našteta gonila delujejo brezhibno. Po Kierkegaardu lahko sleherni posameznik prevzame odgovornost samo zase. Izbira lahko med Jezusom Kri- stusom in Adamom, med večnim odrešenjem in minljivo srečo. Obstaja le svoboda izbire med že danimi vrednost- mi, ne pa svoboda lastnega samooblikovanja. K antropologiji pelje veliko poti (Landmann, 1969). Človekovo mišljenje od davnine vključuje antropološki pristop, saj je človeku bil, je in bo najbolj zanimiv prav on sam – človek. Čeprav niso vse filozofije izrecno an- tropološke, vendarle vsaka vključuje projekt človeka in s tem antropološko stališče. Heraklit je rekel: "Jaz pro- učujem samega sebe." Vendar so dejanski antropološki obrat izvedli sofisti, ki so bili prvi kulturni antropologi. Sokrat kot prvi pravi etik zapoveduje: "Spoznaj samega sebe." Tako se je glasil slavni napis na Apolonovem hra- mu v Delfih. Protagorov izrek je, da je človek merilo vseh stvari. S tem so bili postavljeni temelji fenomenalizma, antropocentrizma in hominizma. Kakšno je vino samo po sebi, ne moremo vedeti. V srednjem veku je človek iskal resnico v religiji in bogu, od renesanse naprej pa se na novo spoznava iz samega sebe. Začetek filozofske antropologije predstavlja delo Oratio de hominis dignitate Giovannija Pica della Mi- randole iz leta 1486. Zanj sta možna medsebojno razu- mevanje in strpnost med različnimi religijami, ki izhajajo iz enotne duhovne dediščine novoplatonizma (Pico della Mirandola,1997). Pojem antropologije je leta 1596 uvedel protestantski humanist Otto Casmann v istoimenski knji- gi. Descartesov racionalizem, ki se ukvarja z razumom in zavestjo, ne pa s človekom, je bil korak nazaj. Po Kantu so za "prvo filozofijo" (metafizika), etiko in teologijo glavna naslednja tri vprašanja: Kaj lahko spoznam? Kaj moram početi? Čemu se lahko nadejam? Vsa ta tri vprašanja lahko združimo v eno samo vprašanje: Kaj je človek? Po Marxu je človek družbeno-zgodovinsko bitje. Zgodovina je vmesna faza odtujitve (nem. Entfremdung ) človeka od samega sebe. Njegova slika zgodovine je li- nearno teleološka. Zgodovina ima vnaprej določen cilj in lahko rečemo, da se je Marx od Hegla vrnil k Herderju. Po Johannu Gottfriedu Herderju (1744–1803), nemške- mu pesniku, prevajalcu, teologu in filozofu, je filozofija zgodovine (pojem, ki ga je pred njim uporabil že Voltaire) posebna disciplina. Zgodovina je "umna". Vsako zgodo- vinsko obdobje ima svoj pomen. Treba ga je opazovati kot celoto in tolmačiti iz realnega zgodovinskega toka. Zgodovina je rezultat medsebojnih odnosov človeške in zunanje narave. Ljudje izpolnjujemo svojo humanost v danih naravnih pogojih. Narodi imajo prirojene lastnosti, podobno kot osebe. Vsak narod ima duh in poslanstvo ter pravico do eksistence in nacionalnega gibanja. Vse to je dano narodu (od boga) enkrat in za vselej. S to teorijo je Herder sprožil razvoj modernih nacionalizmov. Končni cilj ni brezrazredna družba, temveč vrnitev človeka k samemu sebi, k tistemu, ki ga je z odtujitvijo izgubil. S tem bo iz predzgodovine stopil v zgodovino, v odprto družbo svobodnih posameznikov, ki ne bodo več delavci (blago), temveč ustvarjalci znanosti, umetnosti in kulture v cesarstvu duha in svobode. Človek se bo rešil prisilnega dela, saj je delo po judovskem verovanju kazen za greh. Na ta način bo po Sartrovem antropološkem tolmačenju marksizma človek ponovno zavzel svoje mesto v svetu. Kritika kapitalizma mladega Marxa po tolmačenju Her- berta Marcuseja ni nacionalna ali ekonomska, marveč izhaja iz idealne slike (eshatološke utopije!?), ki je polna svobodne uresničitve najboljših moči človekovega bitja. Podobno tolmačenje najdemo tudi pri Karlu Popperju Tvrtko-Matija Šercar: ANTROPOLOGIJA INFORMACIJ