OZ 2015/1

32 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 1 (Popper, 1945). Popper predstavnikom liberalnega kapi- talizma pokaže, kako je Marx velik ideološki sovražnik, ki se ga ne sme podcenjevati. Po Trstenjaku (Trstenjak, 1985) je marksistična utopija zelo podobna krščanski eshatološki utopiji. Marx, kot je sam zatrdil, si ni izmislil socializma, temveč je tovrstna učenja opisal, prepričan pa je bil, da je iznašel "znanstveno" pot, ki izključno pelje k temu "cilju zgodovine". Največja Marxova napaka (kot tudi napaka Hegla, Malthusa, Darwina in podobnih misle- cev) je njegovo prepričanje, da je zaupnik previdnosti, da pozna zakone zgodovine, da zlo izvira iz zasebne lastnine in da trpljenje proletariata dialektično pelje v brezrazre- dno družbo (Hadjadj, 2012). Toda zgodovina je slepo, naključno dogajanje brez zavestnih načrtov in preudarnih družbenih akcij. Kot vemo danes, je zgodovinska praksa nedvoumno pokazala, da se je Marx zelo uštel. Če pove- žemo socialno učenje Jezusa Kristusa in druge podobne družbene nauke z mirno demokratično potjo, pridemo do vsebinskega in izvedbenega modela za alternativni izhod iz obstoječega, moralno nesprejemljivega in za večino ljudi neznosnega stanja sodobne družbe, seveda, če si ga začrtamo kot namen organiziranega političnega in druž- benega procesa. Namenskost je vselej odločilna za izsle- dek. Ideologija dobrega, ki se pri uresničevanju opira na nasilje, neizogibno vodi v totalitarizem. Lenin in Stalin sta se pri izgradnji sovjetskega totalitarizma komunistič- nega tipa hinavsko sklicevala na Marxa in zgodovinsko kompromitirala avtentični marksistični humanizem pred najširšo mednarodno javnostjo za vedno. Po istem men- talnem vzorcu pa razglasi Francis Fukuyama (1992), eden izmed "modrecev", ki tudi "vse ve", neoliberalizem v imenu kapitalistov za konec zgodovine. Fukuyama (1992) pravi, da pojem "konec zgodovine" ni nov, saj ga poznata Marx in Hegel. Priče smo ne samo koncu hladne vojne, pač pa tudi koncu zgodovine kot takšne. To je končna točka ideološkega razvoja človeštva in univerzalizacije zahodne liberalne demokracije kot dokončne oblike upra- vljanja človeške družbe. Skratka, gre za zmago Zahoda. Diez (2014) ugotovi, da ni bilo tako: "Zgodovina se je preprosto nadaljevala in se ni hotela umakniti." Kritiko Fukuyamove evforije do liberalne hegemonije kot novega evangelija poda Jacques Derrida (1994). Derrida pravi, da v zgodovini Zemlje in človeštva v imenu ideala liberalne demokracije nikoli ni bilo prizadetih toliko ljudi zaradi toliko nasilja, neenakosti, izključenosti, lakote in s tem gospodarskega zatiranja. Namesto da bi peli hvalnice prihodu ideala liberalne demokracije in kapitalističnega trga v evforiji, povezani s koncem zgodovine, namesto da bi praznovali konec ideologij in konec velikih emancipa- cijskih diskurzov, ne bi nikoli smeli spregledati očitnega makroskopskega dejstva, ki ga predstavljajo nešteti pri- meri trpljenja. Stopnja napredka nikomur ne dovoljuje prezreti, da še nikoli doslej, v absolutnih številkah, na Zemlji ni bilo toliko moških, žensk in otrok podjarmlje- nih, sestradanih in uničenih. Branko Milanović (2012), glavni analitik Svetovne banke in predstavnik drugega ideološkega tabora, tudi ugotavlja, da delitev bogastva v celotni zgodovini nikoli ni bila tako nepravična kot danes … K temu dodaja, da je zato razpadla tudi SFRJ. S tem namiguje na možnost črnega scenarija tudi širše. Nepra- vične države neizogibno propadajo. Podobnega mnenja je tudi Aleš Štrancar (2012), uspešni slovenski podjetnik, doktor znanosti in docent na Biotehnični fakulteti Uni- verze v Ljubljani. Kapitalizem je postal brutalen. Nikoli ni bilo takšnih razlik med bogatimi in revnimi. Te razlike se še povečujejo. Na površje so prišli ljudje z brezmejnim pohlepom in brez kančka morale. Pošteno delo in trud nimata skoraj nobene vrednosti. Vse, kar velja in je dobro plačano, je obračanje denarja. Potem ko so banke porabi- le svoj denar in denar varčevalcev, so pritisnile na politi- ko, ki v imenu kapitalistov upravlja državo, in dobile nov denar davkoplačevalcev. Temu pravijo dokapitalizacija. Dejstvo, da država bankam daje denar davkoplačevalcev, je državni kriminal. V času Rooseveltovega New Deala je bil sprejet zakon, ki je bankam prepovedoval, da bi pri špekulativnih investicijah uporabljale denar varčevalcev. Ta zakon je (Pomni!) demokratski predsednik Clinton pod pritiskom bank, ki so v svojih špekulacijah že globo- ko zabredle, razveljavil. S to potezo je sprožil dolžniško krizo. To je bila usodna napaka politike, saj je s tem po- stala ujetnik sodobne industrije bankirjev in finančnikov. Ker denarja državljanov, za katerega naj bi jamčila dr- žava, ni bilo več in da bi prikrila resne probleme (Kateri politik bi si upal priti pred varčevalce in povedati, da je njihov denar zakockan?), je politika začela zadolževati državo. Krog se je zaprl in nastala je sedanja kriza. Inte- res finančnikov je vedno, da se čim več neumnosti, ki jih počnejo banke, prenese v breme davkoplačevalcev (Dre- novec, 2013). Značilen je tudi primer Izraela (Goldstein, 2012). Od ustanovitve države Izrael leta 1948 do leta 1977 so bile nepretrgoma na oblasti socialdemokratske stranke in koalicije, ki so imele podporo močnih sindika- tov in so veliko vlagale v socialno skrb, javno zdravstvo in druge družbene službe, visok progresivni davek pa je preprečeval velike zaslužke. Socialne razlike niso bile velike in nezadovoljstva množic ne glede na majhno go- spodarsko rast ni bilo. Leta 1961 je bila plača direktorja večje tovarne približno 2,7-krat večja od plače kvalifici- ranega delavca. Od leta 1977 so na oblasti desničarske stranke, ki negujejo neoliberalni kapitalizem. Socialni transferji in davki na velike zaslužke so se postopoma zmanjševali, počasi so ukinjali podporo kolektivističnim gospodinjstvom (t. i. kibuci) in poceni stanovanjskemu gradbeništvu, plače pa so rasle počasneje od najemnin in drugih življenjskih stroškov. Cena gospodarske rasti so bile vse večje socialne razlike. Visoko pozicionirani me- nedžer v močni družbi danes zasluži 90- do 95-krat več od delavca v isti družbi. Slogani šotorskih demonstracij v Tel Avivu julija in septembra 2011, ki se jih je udele- Tvrtko-Matija Šercar: ANTROPOLOGIJA INFORMACIJ