OZ 2015/1

33 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 1 žilo približno 300.000 oziroma 450.000 demonstrantov, so bili: "Hočemo socialno pravičnost!", "Mi smo za bolj human Izrael!" in "Hočemo pravično državo!". Socialni problemi pa so hitro padli v senco vojne nevarnosti, ki se je kmalu pojavila po (insceniranem, tako namreč oblast najlažje preusmeri energijo množic s socialnih problemov na "višje nacionalne interese") obmejnem incidentu na jugu države (Goldstein, 2012). Ta scenarij je tako hvale- žen, preprost in učinkovit, da ga politične oblasti v vseh državah po potrebi rade uporabljajo. Po Kleinovi (Klein, 2008) je razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v ZDA celo 1 : več kot 400! Mariborske vstaje in demonstracije v drugih mestih v Sloveniji proti partitokraciji in oblasti koruptivnih političnih elit konec leta 2012 so bile tudi socialno obarvane. Pred izbruhom globalne finančne krize sta bili Islandija in Irska uspešni državi; stopnja njune go- spodarske rasti je bila med 5 in 8 %. Imeli pa sta neizmer- no prevelika bančna sektorja glede na BDP. Kot je znano, je obe državi doletela domača bančna kriza in sta morali poskusiti sanirati banke. Vzroki krize so bili v tem, da je hitra kreditna ekspanzija temeljila na kratkoročnem zadolževanju na medbančnem trgu namesto na depozitih. Glavno kreditno zavarovanje islandskih bank je temeljilo na delnicah podjetij, glavno kreditno zavarovanje irskih bank pa večinoma na nepremičninah (zemljiščih in sta- novanjih), katerih vrednost je bila precenjena. Islandske banke so med ekspanzijo odpirale podružnice tudi v tuji- ni, predvsem v Veliki Britaniji in na Nizozemskem. Da bi obvarovali domače banke pred neposrednimi terjatvami in tožbami iz tujine, so jih preimenovali in ustanovili nove banke. Nastal je meddržavni spor. Irska se je od- ločila za slabo banko NAMA, ki je postala operativna septembra 2009. Glavni nalogi irske slabe banke NAMA sta bili: s popustom odkupovati kredite, ki so jih poslovne banke dale nepremičninskim podjetjem, in sicer v zame- no za državne obveznice, ter dokapitalizirati poslovne banke. Ne glede na različne scenarije so stroški sanacij bank v obeh državah zelo podobni. Irska bančna kriza se je izkazala kot najdražja bančna kriza v razvitih državah v zadnjih 40 letih. Izkazalo se je, da slaba banka težko po- sluje brez izgube. Če je namreč popust pri nakupu nase- dlih nepremičninskih odkupov prenizek (nižji od 50 %), to pomeni socializacijo izgub oziroma zavestno pretaka- nje denarja od davkoplačevalcev k lastnikom bank (Marn, 2013). Slovenija se je odločila za model agregatne slabe banke, kakršnega je že v devetdesetih letih 20. stoletja uporabila Švedska, leta 2012 pa tudi Španija. Agregatni model slabe banke je za davkoplačevalce zelo drag, saj se bodo banke, očiščene od slabih terjatev, dokapitalizirale z javnim denarjem (Poljšak in Razboršek, 2011). Še večjo nevarnost predstavlja možnost, da se krediti odpišejo po političnih preferencah enako, kakor so se tudi dodeljevali. Z vidika izgubljenega BDP-ja je islandska sanacija bank učinkovitejša od irske. Pri tej oceni za Islandijo ni vštet strošek poravnave v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, ki ga bo Islandija slej ko prej morala priznati (Dami- jan, 2012). Kapitalizem ne more odpraviti težav, ki jih povzroča. Te težave so predvsem krize, brezposelnost, revščina, brezdomstvo, depresija in brezperspektivnost, odtujenost, potrošništvo, komercializacija kulture, parla- mentarna dekadenca, korupcija. Proizvodne sile so dovolj razvite, da bi omogočile zadostno zaposlenost, za reše- vanje problema brezdomstva je na voljo dovolj stanovaj, vendar pa se v kapitalizmu vse izvaja glede na dobiček, ne pa glede na potrebe ljudi. Nov antropološki obrat se je zgodil v dvajsetih letih 20. stoletja. Vse filozofske discipline so začele konvergirati k antropologiji. Moderno filozofsko antropologijo je usta- novil Max Scheler, ki je leta 1918 v razpravi Zur Idee des Menschen zapisal, da je osrednji problem filozofije, kaj je človek. (Scheler, 1928) Vendar novi pristopi ne izključu- jejo starih modelov antropologij. Po Heideggerju (Heidegger, 1997) sta relevantna izvo- ra tradicionalne antropologije grška in krščansko-teo- loška definicija človeka. Po grški definiciji je človek umno živo bitje (ζῷον λόγον ἔχον, zoon logon echon). Krščansko-teološka antropologija je prevzela antično definicijo. Kot je s sredstvi antične ontologije tolmačila bit boga, je tolmačila tudi človeka kot ens finitum . Defi- nicija človeka kot transcendentnega bitja, ki sega onstran sebe, ima svoje korenine v krščanski dogmatiki, za katero ne moremo reči, da je kadar koli problematizirala bit člo- veka. V skladu z idejo transcendence ima tudi človek svoj zgled v bogu in njegovi besedi, je v tesnem sorodstvu z bogom; vse to izvira iz tega, da je ustvarjen po božji podobi. Vprašanje o njegovi biti ostaja pozabljeno, tako da novoveški antropologiji manjkajo izrecni ontološki temelji, čeprav se je krščanska definicija v novem času deteologizirala. Isti temelji manjkajo tudi psihologiji; an- tropološke ambicije psihologije so danes več kot očitne. Manjkajočih ontoloških temeljev ne moremo nadomestiti niti s tem, da antropologijo in psihologijo, kot znanosti o življenju, vgradimo v splošno biologijo, saj niti življenje ni ontološko določeno v smislu tubiti. Kritiko tradicio- nalne antropologije Heidegger zaključuje z naslednjimi besedami: "Z opozorilom na umanjkanje enoznačnega, ontološko zadostno utemeljenega odgovora na vprašanje o načinu biti bivajočega, ki smo mi sami, v antropologiji, psihologiji in biologiji pa se ne spuščamo v presojanje pozitivnega dela teh disciplin. Po drugi strani pa se mo- ramo vedno znova zavedati, da teh ontoloških temeljev ni mogoče naknadno razpreti iz empiričnega materiala in da so ti temelji tudi tedaj vedno že "tu", ko je empirični material zgolj zbran. To, da pozitivna raziskava teh osnov ne vidi in jih jemlje kot samoumevne, ni nikakršni dokaz za to, da ti v osnovi niso prisotni in da so problematični v radikalnejšem smislu, kot bi kaka teza pozitivne znanosti kadar koli lahko bila." (Heidegger, 1997, p. 81) Najbližji Tvrtko-Matija Šercar: ANTROPOLOGIJA INFORMACIJ