OZ 2015/1

34 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 1 horizont za fenomenološko analizo tubiti je preprosto njena vsakdanjost. Zavest o biti vsekakor ni samoumevna, pač pa jo je treba zavestno spoznati. Spoznanje o biti je pot k spoznanju, da smo ljudje minljiva bitja, o smrti kot koncu in o samoza- vednem strahu pred smrtjo, ki je vir podzavestne tesnobe in stiske tekom celotnega življenja. O tem se lahko pre- pričamo v pripovedi o Jobu v Svetem pismu Stare zaveze, v Dantejevi Božanski komediji, Goethejevem Faustu in Wagnerjevem Parsifalu ter tudi v Marxovem realnem zgodovinskem pesimizmu in v Heideggerjevem fenome- nološkem eksistencializmu. Raje imamo pekel, le da smo! Pri Homerju je to Had, v pripovedi o Jobu in v Goetheje- vem Faustu pa Šeol. Pogoj možnosti filozofske obravnave vprašanja "Kaj je človek?" je po Heideggerju (Heidegger, 1997) eksisten- cialna analitika tubiti (biti v svetu), ki je pred sleherno psihologijo, sociologijo, antropologijo in še zlasti pred biologijo. Razmejitev eksistencialne analitike od antropo- logije, psihologije, sociologije in biologije se nanaša zgolj na načelno ontološko "vprašanje". Znanstveno in teoret- sko so antropologija, psihologija, sociologija in biologija nezadostne že zgolj zato, ker je znanstvena struktura omenjenih disciplin danes vprašljiva in potrebuje nove spodbude, ki bi morale izvirati iz ontološke problematike. antropologija žensk Interpretativni modeli tradicionalne antropologije, ki so jo pripeljali v stanje globoke krize, so nerazdružljivo po- vezani z belim moškim pripadnikom vladajočega razreda v državah razvitega Zahoda kot subjektom antropologije. Posledice tega so androcentričnost, seksizem, rasizem in ideološki značaj prevladujočih trendov v antropologiji. Tradicionalna antropologija se iz krize pristranske para- digme izvleče po dveh poteh: (1) s kritiko znanstvenega kolonializma, ki je zrcalna slika imperializma in koloni- alizma zahodnih držav (Galtung, 1967), in (2) z zahtevo po ponovnem definiranju znanstvenih spoznanj in po demistifikaciji objektivnega znanja ter novi konceptuali- zaciji lastnosti, problemov in alternativ, ki so se pojavili v gibanjih družbenih skupin, kot so študentje, črnci, ženske, homoseksualci in nacionalne manjšine v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Demistifikacijo znanstvene objektivnosti v obliki radikal- ne skepse so izpeljali Thomas Kuhn, C. Wright Mills in Theodore Roszak. Kuhn je v zvezi z razvojem znanstvene misli in s posto- pnimi (evolucijskimi) ali revolucionarnimi spremembami uvedel pojem znanstvene paradigme. Po Kuhnu so kon- kurenčne paradigme neprimerljive. To pomeni, da ni mo- goče razumeti ene paradigme skozi konceptualni okvir in terminologijo druge (konkurenčne) paradigme. To bi po- menilo, da je izbira teorije v bistvu iracionalna: če konku- renčnih teorij ni mogoče neposredno primerjati med sabo, potem se nihče ne more racionalno odločiti o tem, katera je boljša. Relativistične posledice Kuhnovega pogleda so bile predmet mnogih razprav. Kuhn je zanikal obtožbe zaradi relativizma, da bi tako preprečil nadaljnje napačne razlage. Kasneje je raje uporabljal filozofsko natančneje opredeljena izraza "ekzemplar" in "normalna znanost". Michel Foucault je v podobnem kontekstu namesto para- digme uporabljal izraza "episteme" in "diskurz ". C. Wright Mills je bil liberalni socialist, ki je pogosto uporabljal marksistične metode analize. Bil je kritik kon- zervativne pristranskosti funkcionalizma, ki je v tem času vladal v družbenih vedah. Zaskrbljen je bil nad deklara- tivno "objektivnostjo". Radikalni socialni znanstveniki trdijo, da je objektivnost kot dolgoročni cilj v družboslov- ju himera – neuresničljiva zamisel, ki je že predolgo v veljavi. Njegov recept za izogibanje pristranskosti, ki so ga njegovi kritiki imeli za zelo nenavaden, vključuje: 1) odnos med osebnimi težavami in javnimi problemi, saj se s takšno analizo izognemo tako osebni pristranskosti kot pristranskosti naše družbene skupine (takšna pristran- skost je npr. podpiranje problemov, ki so v modi v znan- stvenih krogih); 2) razsvetlitev problema z vseh možnih zornih kotov; 3) preverjanje ugotovitev. Roszak je kot arheolog kulture postal znan z objavo The Making of a Counter Culture (leta 1968), kjer piše o evropski in severnoameriški protikulturi iz šestdesetih let 20. stoletja; v tej knjigi je prvi uporabil izraz protikultura. Gre za knjigo o mladostnih disidentih, hipijih in prote- stnikih zoper vietnamsko vojno ter tudi o nerazumevanju starejših. Prikaže skupne točke med študentskimi radikali in hipiji glede zavrnitve tehnokracije – korporativnega in tehnološkega strokovnega znanja, ki prevladuje v indu- strijski družbi. Sredi šestdesetih let 20. stoletja je marksizem postal moderen v socioloških krogih tudi v ZDA. Namesto na socialnem ravnotežju je v marksizmu poudarek na spre- membah, ki jih povzroča družbeni konflikt. Po Marxu je objektivnost po zakonu družbenega razvoja vendarle možna, upošteval je tudi možnost, da posamezni inte- lektualci iz napačnega razreda vidijo objektivno resnico. Nova generacija levičarskih družboslovcev je te vidike marksistične tradicije zavrnila. Relativizem znanstvenega spoznanja sem radikaliziral z indijsko zgodbo o slepcih in slonu (Šercar, 1988). Slepci so se spraševali, kaj je slon. Odšli so k slonu in vsak od njih se je dotaknil drugega dela slona. Zato so bile njiho- Tvrtko-Matija Šercar: ANTROPOLOGIJA INFORMACIJ