OZ 2015/1

35 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 1 ve zaznave o tem, kaj je slon, različne in celo nasprotujo- če si. Relativizem je konstitutiven tudi za filozofijo informacij L. Floridija (Floridi, 2008), za katero je značilen slogan: "Data are relata". Antropologija žensk vsekakor predstavlja najpomembnej- ši vzpon antropološke teorije; problem odnosa med spo- loma in položaj žensk pa sta del širše kritike nevidnosti žensk v družbenih vedah na sploh. Rohrlich-Leavittova, Sykesova in Weatherfordova (Roh- rlich-Leavitt, et al., 1983 (1975)) so ugotovile velikanske razlike med videnji antropologov (moških) in antropo- loginj (žensk). Popačeno sliko predstavlja že "moška" etnografija, saj moški uvajajo predvsem judovsko-krščan- ske predsodke o ženskah. Antropologinje, ki se zavedajo zatiranja žensk v androcentrični družbi in so občutljive na moško napačno videnje žensk, pa v raziskave uvajajo dvojno vest, kar je povezano s holističnimi in objektivni- mi študijami. Ortnerjeva (Ortner, 1983) je proučevala motivacijo pome- na ženske kot simbola. Eden izmed daljnosežnih predso- dkov "moške" antropologije je dualizem narave in kultu- re. V kitajski ideologiji taoizma sta žensko načelo (jin), čeprav ima negativno valenco, in moško načelo (jang) vzajemna, komplementarna, enakopravna in soodgovorna za obstoj sveta. Po dualizmu narave in kulture je ženska bliže naravi in bolj naravna, moški pa bliže kulturi in torej bolj "kultu- ren". Ženske ustvarjajo življenje, moški pa naj bi, nas- proti naravnem procesu porajanja, ustvarjali kulturo v transcendentalnem procesu. Ženska ustvarja iz lastnega bitja, moški pa (kot svobodno bitje) z umetniškimi sred- stvi ustvarja svet kulture. Obstajajo tudi zgodovinski primeri inverzije tega uni- verzalnega obrazca. Po nacistični ideologiji je ženska čuvajka kulture in morale, moški pa se uvrščajo v naravo, predstavljajo nekaj, kar je nedotaknjeno, surovo, moško. Slocumova (Slocum, 1983) se je ukvarjala z naravo vpra- šanj, ki se zastavljajo v antropologiji, saj vprašanja vedno določajo in omejujejo odgovore. Antropologijo so razvijali moški in v tej znanstveni disciplini ženski pogled na svet ni bil prisoten. Nastop žensk je antropologijo pretresel do temeljev. Razlike med moškimi in ženskami temeljijo na razlikah med posamezniki, ne na razlikah med spoloma. Lane (1983) poda kritiko Engelsove knjige Izvor družine, privatne lastnine in države , za katero je Engels v veliki meri našel navdih v Marxovih zabeležkah in v raziskavah Lewisa H. Morgana. Gre za edino pomembno delo o dru- žini v marksistični literaturi. Engels ni pojasnil narave zatiranja žensk. Številne fe- ministke so prevzele marksistično predpostavko, da je svoboda žensk povezana predvsem z neopravljanjem hišnih opravil, ki vključujejo predvsem vzgojo otrok, kot da gre za nekaj podobnega kuhanju večerje. Vzgoja otrok naj bi bila eden od načinov zatiranja žensk. Vendar je vzgoja otrok način, kako družba samo sebe proizvaja. Druga predpostavka je, da se vrednost dela določa s pla- čevanjem, ne pa z uporabnostjo. Delo, s katerim služimo denar, naj bi bilo koristno in proizvodno, če pa nima tržne vrednosti, je neproizvodno. S stališča kapitalistič- nih ekonomskih kategorij je takšno tudi žensko delo v hiši, vključno z vzgojo otrok. "Hišno suženjstvo" naj bi se končalo mehansko – s preprosto ukinitvijo njegovega obstoja, in to ne glede na pomen socializirane narave vzgoje otrok za same otroke in brez ustreznega razume- vanja zapletenih človeških odnosov, ki se vzpostavljajo v različnih oblikah družine. Po Engelsu je kapitalizem na paradoksalen način prinesel ideologijo zakona iz ljube- zni. Kapitalistična proizvodnja je pretvorila vse stvari v blago. Tradicionalne odnose in vrednosti je zamenjala z nakupom in prodajo ter "svobodno pogodbo". "Svobodna pogodba" v kapitalizmu je slepilo, saj prikriva struktur- ne razredne odnose zatiranja. V fevdalizmu je viteštvo uvedlo prešuštvo in svobodo spolne ljubezni. Mlada bitja naj bi imela pravico do svobodnega razpolaganja s sabo, s svojim telesom in svojimi organi. Vendar pravica tistih dveh, ki se imata rada, v kapitalizmu ni bila večja kot volja staršev; ljubezen med zakonci po vzorcu navidezne "svobodne pogodbe" je predstavljala njeno buržujsko obliko. Zakon je bil razreden, toda ker je dovoljeval dolo- čeno stopnjo svobode izbire znotraj razreda, je bil slove- sno razglašen za človekovo pravico, in sicer ne samo kot pravico moškega (franc. droit de lʼhomme ), temveč, izje- moma, tudi kot pravico ženske (franc. droit de la femme ). Po Laneovi (Lane, 1983) pravzaprav ne vemo, kako in ali sploh ženske v kapitalizmu živijo kot ekonomska bitja. Ženske predstavljajo stalni presežek prebivalstva v ka- pitalizmu; uporabi se jih kot delovno silo v proizvodnji, ko jih kapitalisti potrebujejo, ko pa niso več potrebne, se jih pošlje nazaj v kuhinjo. Z vzdrževanjem relativnega presežka delovne sile v obliki brezposelnosti kapitalisti zagotavljajo pritisk brezposelnih na trg delovne sile; brezposelnost omogoča nižanje cene dela, saj bi višanje cene dela lahko ogrozilo interese kapitalistov. Vendar ekonomistov (skupaj z marksističnimi vred), ki bi resno empirično in vsestransko preučili vlogo žensk kot skupi- ne in kot dela presežka delovne sile v kapitalizmu glede na demografske, tehnološke in druge razvojne vidike ter gospodarsko rast, kolikor vem, žal, ni. Tvrtko-Matija Šercar: ANTROPOLOGIJA INFORMACIJ