OZ 2015/1

36 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 1 Od predzgodovine je vsaka oblast zasidrana v svetu skriv- nosti ter v mitih in ritualih. Bamberger (1983) pokaže, da so tudi mit o matriarhatu oblikovali moški, ki vladajo v (primitivnih) družbah od paleolitika. Po Engelsu predsta- vlja ukinitev matriarhata svetovnozgodovinski poraz žen- skega spola. Namen tega mita je bil pokazati, da ženske niso znale uporabiti družbene moči, ko so je posedovale. Izguba je upravičena, če ženske to sprejemajo. Znebiti se morajo prepričanja, po katerem se je izkazalo, da vodilni vlogi niso kos (to prepričanje ohranja mit o matriarhatu). Rubin (1983) pokaže, da imajo zatiranje žensk, seksizem, svetovnozgodovinski poraz žensk, podrejena vloga žensk v odnosu do moških svoje korenine tudi v sistemu spola/ rodu kot ureditve družbe, ki preoblikuje biološko spol- nost v proizvode človeške dejavnosti za zadovoljevanje spolnih potreb. Funkcionalnost žensk kot dela presežka delovne sile pojasni njihovo koristnost za kapitalizem, vendar ne pojasni, zakaj se je začelo zatiranje žensk. Nobena teorija o reprodukciji delovne sile, vključno z marksistično, namreč ne more pojasniti povezovanja sto- pal, deviškega pasu in drugih oblik poniževanja žensk. Po Marxu reprodukcijo delovne sile določajo biološki, materialni in kulturni pogoji. Soproga predstavlja potrebe delavca, da ženska, ne pa moški, opravlja hišne posle. Kapitalizem je prevzel dolgo tradicijo, po kateri ženske ne dedujejo, ne upravljajo in se ne obračajo k bogu. Ka- pitalizem je preprosto podedoval prejšnji kulturni obrazec moškosti in ženskosti. Po teoriji ženskosti v krščanski antropologiji se hudi- čeva volja do moči izraža v simbolu falusa kot simbolu moškosti. Maternica device Marije je tako globoka, da je falično ni doseglo. Grška Afrodita (rimska Venera) pa je ženska, ki se odreče globinam maternice in rodovitnemu sprejemanju nevidnega. Krščansko izročilo je slika, kako kači stopi na glavo Blažena devica; le-ta stoji na kači, kot da kače sploh ne bi bilo. Nič je ne skrbi glede kače, kača ne preži, da bi dosegla njeno peto. V svoji ženskosti je vsa v prejemanju Najvišjega. Hudiča stre bolj, kot ga stre nadangel Mihael, saj mu odvzame zadoščenje, ki bi ga dobil z bojem. Nadangel Mihael premaga zmaja v boju, Marija pa premaga hudiča brez boja. Zgodba predstavlja protievangelij, veselo oznanilo besede, ki je meso postala in je bila rojena iz žene. Čeprav je moč svete device Ma- rije omejena, Satan neznansko bolj trpi, če ga premaga in kaznuje majhna in ponižna božja služabnica. Njena ponižnost ga ponižuje bolj kot božja oblast, in to ne le zato, ker je ponižna, temveč tudi zato, ker je iz mesa in ker v svojem srcu sprejme celovitost božje skrivnosti. Da ga premaga nadangel Mihael, je še nekako sprejemljivo. Da pa ga stre žena iz mesa in krvi, tega hudič ne more prenesti, to ga dokončno poniža. Hadjadj (2012) pravi, da je žensko srce duhovno in telesno znamenje sprejemanja božje milosti. Marijino neprekosljivo obzorje je prav v fiziologiji ženske, ki se z umom in voljo ter s celim or- ganizmom posveti maternici (svetišču) – enako, kot se pripravlja vsaka nosečnica. Žensko telo je tempelj, ki je večji od jeruzalemskega, njen trebuh pa je svetejši od vseh cerkvenih tabernakljev. Ekonomija je sistem preoblikovanja naravnih stvari v predmete potrošnje, ne vključuje pa človeških potreb, kot sta spolnost in reprodukcija vrste. Kultura določa, kaj velja kot hrana. Kultura prav tako določa spolnost. Vsaka družba ima neki sistem spola oz. rodu, ki je sam proizvod družbe. Vsaka družba ima tudi neki sistem politične eko- nomije (npr. kapitalistični, socialistični …). Vsak od teh sistemov ima svojo alternativo. Sistem spolnosti in rodu je lahko patriarhalen, ki vključuje zatiranje žensk, lahko pa je tudi egalitaren, ki ne vključuje nujno spolnega zati- ranja. Poreklo patriarhata je v judovskem izročilu Svetega pisma Stare zaveze. Patriarhat temelji na vlogi očeta. Položaj očeta pripada osebi, v imenu katere se plačuje za nevesto, npr. v obliki živine. Vendar obstajajo sistemi, ki zagotavljajo diferenciacijo po rodu, pri katerih na pri- mer prevladuje moški rod kot kolektiv. Poleg biološkega seznama sorodnikov obstajajo sistemi sorodstva, ki so pomembnejši kot biološki. Ženska se lahko poroči z dru- go žensko ter je lahko njen soprog in starš njenih otrok. Sorodstvo ima status enega osnovnih načel antropologije. Sistemi sorodstva kot izkustvena oblika sistemov spola oz. rodu se razlikujejo glede na kulturo. Engelsova teorija temelji na Morganovi analizi sistemov sorodstva in spolnosti družbe pred nastankom držav. Rubinova teorija izhaja iz teorije sorodstva Clauda Lévi-Straussa ter psihoanalitičnih teorij Sigmunda Freu- da, Jeanne Lampl de Grootove in Jacquesa Lacana. Lévi-Strauss (1969) je izpostavil pomen spolnosti v druž- bi. Posameznik je vedno moški ali ženska. Sistem sorod- stva vključuje izmenjavo (trgovino) žensk med moškimi. Iz teh izhodišč je Lévi-Strauss izgradil implicitno teorijo spol- nega zatiranja žensk. Uporaba strukturnih načel sorodstva razkriva tabuje in pravila zakona, ki so motili zahodne an- tropologe. Zakon je oblika izmenjave daril. Darila so nitke družbenega diskurza. Najdragocenejše darilo v izmenjavi daril je ženska. Pri izmenjavi med družinami in skupinami se upoštevata tabu krvoskrunstva (incest) ter prepoved spolnih odnosov in zakona med osebama, ki sta si v so- rodu (npr. brat in sestra, oče in hči, mati in sin). Upošteva se tudi, kateri so dovoljeni in kateri prepovedani spolni partnerji. Prepoved pomeni predvsem pravilo, ki zavezuje, da se mati, sestra in hči ne predajo drugim. To je vrhovno pravilo darovanja, s katerim se vzpostavlja razmerje sorod- stva. Partnerji v izmenjavi postajajo sorodniki, potomci so krvno povezani in nastaja struktura sorodstva. Sorodstvo je organizacija, organiziranost pa je moč. Tvrtko-Matija Šercar: ANTROPOLOGIJA INFORMACIJ