OZ 2015/1

37 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 1 Ženske so predmet izmenjave, moški pa ženske od- dajajo in prejemajo. Dobiček je vedno v lasti moških. Zakon kot oblika izmenjave se vzpostavlja med dvema skupinama moških, ki imajo pravico do razpolaganja z ženskami, ženske pa so eden od predmetov izmenjave, ne pa partnerji. Izmenjava žensk umešča zatiranje žensk v družbene odnose namesto v biologijo. Ženske so predmet transakcij preprosto kot ženske. Tabu krvoskrunstva naj bi bil po Lévi-Straussu začetek kulture. Vendar izmenja- va žensk ne vključuje vseh sorodstev, prav tako tudi ni izključni vir kulture. Sistem sorodstva je povezan z zado- voljevanjem družbenih namenov enega dela človeštva, pri čemer so pravice žensk znatno manjše od pravic moških. V sistemih sorodstva se ne izmenjujejo le ženske, vklju- čeni so tudi imena rodov, predniki in otroci. Moški imajo določene pravice do žensk, ki jih ženske nimajo ne do so- rodnikov, ne do sebe. Zatiranje žensk je posledica odno- sov, ki organizirajo in proizvajajo spol in rod. Ekonomsko zatiranje žensk je izpeljano in sekundarno. Primarna je ekonomija spola in rodu, posledično je potrebna politična ekonomija spolnih sistemov. Splošni zakoni organizacije spolnosti po teoriji sorodnosti Lévi-Straussa so tabu krvoskrunstva, obvezna heterose- ksualnost in asimetričnost delitve spolov. Asimetrija rodu je razlika med subjektom in predmetom izmenjave ter omejuje žensko spolnost. Vendar Lévi-Strauss ne pojasni mehanizmov, po katerih potomstvo sprejema konvencije spola in rodu, značilne za konkretni sistem sorodstva. Psihične posledice spopada posameznikov s pravili in predpisi o spolnosti in sorod- stvu, ki veljajo v določeni družbi, pa opiše psihoanaliza. Tradicionalna klinična psihoanaliza pojasni, kako ženske postanejo ženske in kako moški postanejo moški, izha- jajoč iz anatomskega determinizma (fetišizem spolnih organov) in prisilne humanizacije (imperativ heteroseksu- alnosti). Vendar je spol posledica tudi psihičnega, ne pa samo biološkega razvoja posameznika. Psihoanaliza je feministična teorija. Po freudovski or- todoksiji plačajo ženske visoko ceno za pridobivanje "normalne" ženskosti, saj je psihoanaliza moralni zakon razglasila za znanstveno spoznanje. Klasično teorijo ženskosti sta podala Sigmund Freud (1932; 1961; 1981; s. a.) in predvsem Lampl de Grootova (Lampl de Groot, 1933; 1948). Ključ je bila analiza pre- dojdipske faze. Prej psihoanaliza ni imela posebne teorije razvoja ženske. Obstajale so predlagane variante Elektri- nega kompleksa kot zrcalne slike Ojdipovega kompleksa moških. Ženskost se pridobiva. Če se lezbijka v predojdipski fazi ne bi soočila s heteroseksualnostjo matere, bi se lahko dokopala do drugačnih zaključkov o relativnem statusu svojih spolnih organov. V nobenem primeru ne gre za odnos mati – otrok, saj je vsak otrok spolno določen – je biološko ženska ali moški. Glede želje po materi se moški in ženski otrok sploh ne razlikujeta, vendar fant ohrani začetno libidno usmeritev, mati je prvotni objekt ljubezni. Dekle se zaveda prepovedi vseh žensk, saj je v homose- ksualnem odnosu do matere, moralno obvezna pa je hete- roseksualnost. Spolno življenje je podrejeno konvencijam in ne more biti naravno, kajti homo sapiens je "kulturna" vrsta. Freud je bil pogosto dvoumen in njegove formulacije so dovoljevale tudi biološka tolmačenja, ki so prišla do izra- za zlasti v ameriški psihoanalizi. Jacques Lacan (1968) je debiologiziral Freuda. Njegova psihoanaliza je teorija informacij, ne pa organov. Psi- hoanaliza naj bi proučevala sledi v psihi posameznika kot simbolične posledice nasilnega uvajanja v sisteme sorod- stva. Sorodstvo je akulturacija biološke spolnosti na ravni družbe. Psihoanaliza opisuje preoblikovanje biološke spol- nosti pri sprejemanju kulture. Ojdipov kompleks je tehno- logija za proizvodnjo spolne osebnosti. Po Lacanu se oj- dipska kriza pojavlja, ko otrok spozna spolna pravila, vse- bovana v nazivih članov družine in sorodnikov. Ojdipsko krizo povzroča informacija, da mati nima falusa. Kriza se začenja, ko otrok spozna sistem sorodstva in svoje mesto v njem, konča pa, ko sprejme in zasede to mesto. Nazivi sorodstva označujejo strukturo odnosov, ki določajo vlogo posameznika v ojdipski drami. Lacan razlikuje funkcijo očeta in konkretnega očeta, ki to funkcijo uteleša. Podobno ostro loči tudi penis od falusa ter organe in informacije. Falus vključuje tudi simbolični pomen prevlade moških nad ženskami. Trenutno še vedno živimo v falusni kultu- ri, ki traja od paleolitske dobe. Falus je simbolični objekt, ki se izmenjuje znotraj družine in med družinami. Ojdi- pov kompleks je izraz izmenjave falusa znotraj družine. V izmenjavi se ženske gibljejo v eni smeri, falus pa v dru- gi. Falus predstavlja več, kot samo razliko med spoloma. Simbolizira moški status in pripadajoče pravice, vključno s pravico do ženske. Falus je simbol prenosa moške pre- moči. Sledi, ki jih pušča ta prenos, vključujejo identiteto glede na rod in delitev spolov. Obstaja tudi zavidanje zaradi penisa, kar je povezano z ženskim nemirom v falu- sni kulturi. Zatiranje žensk ima globoke korenine. Četudi bi dosegle enako plačo za enako delo, vse političarke tega sveta še vedno ne bi izkoreninile izvorov seksizma. Psihoanaliza (Freud, Lacan) in strukturalna antropologija sorodstva (Lévi-Strauss) sta najbolj sofisticirani ideologiji opravičevanja seksizma, čeprav spoznanja psihoanalize konvencionalno moralo postavljajo pod vprašaj. Tvrtko-Matija Šercar: ANTROPOLOGIJA INFORMACIJ