OZ 2015/1

39 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 1 no, navidezno in resnično, prostor in mesto, človeško, živalsko in računalniško itd.). Tehnologija je vedno bila sestavni del vprašanja o tem, kaj pomeni biti človek, ven- dar pa je razvoj informatike po drugi svetovni vojni temu vprašanju podelil nove razsežnosti in novo obzorje. Obstaja veliko znanstvenih disciplin, ki proučujejo tehno- logijo in družbo, tako da se neizogibno zastavlja vpraša- nje, ali poleg že obstoječih disciplin potrebujemo še eno. Obstaja potreba po proučevanju tehnologij z antropološke perspektive, po proučevanju, ki uporablja vire evropske kontinentalne filozofije, znanje antropologije in strogi etnološki opis za argumentirano analizo najpomembnej- ših kulturnih sprememb v zgodovini človeštva. Tehnologija je radikalno pospešila naše medsebojno sodelovanje. Predmet tradicionalne antropologije je etno- grafija in sinhrona analiza delovanja kulture kot celote, ki vključuje tudi pojem strukture. Diahrono analizo je pre- pustila zgodovinarjem. Kiborška antropologija uporablja diahrono analizo za razumevanje hitrega razvoja tehno- logije in posledic teh sprememb skozi čas. Koreninski vzorec kibernetičnega, adaptivnega, decentraliziranega omrežja s povratno zanko je metafora, ki je nadomestila pojem statične strukture. V Bhagavad-Giti (Bhaktivedanta,1995), ki je del Pete vede Mahabharate in vsebuje bistvo vedskega znanja (popolno znanje o vedski modrosti, ki je nad vsemi sumi in napakami), lahko zasledimo, da obstaja neuničljiv ba- njanovec s koreninami, obrnjenimi proti nebu, in vejami, obrnjenimi navzdol. Listi so vedske hvalnice. Tisti, ki pozna to drevo, je znalec. Banjanovec je metafora za našo vpletenost v materialni svet. Obstajajo različni načini osvobajanja od te vpletenosti. Drevo materialnega sveta je odraz resničnega drevesa duhovnega sveta – iluzija, ki se včasih vidi, včasih pa ne. Krošnjo v obliki korenin ima tudi sveto malgaško drevo baobab – kruhovec (lat. Adan- sonia ) na Madagaskarju, ki ga imenujejo korenine neba. Od pojava strukturalizma Lévi-Straussa temelji antro- pologija, kot rečeno, na evropski kontinentalni filozofiji (Kant, Nietzsche, Heidegger, Derrida). Za kiborško antropologijo so pomembna predvsem na- slednja spoznanja filozofske antropologije: nevarnost enostranske paradigme vpliva družbenih pogojev na spoznanje, povezano z razumevanjem človekovega po- ložaja; spoznanje, da sta spoznanje in praksa družbeno, zgodovinsko in materialno pogojena; pojem jaz-drugi; proučevanje vloge opazovalca v analizi; potreba po pre- verjanju naših lastnih predpostavk (vsi smo kiborgi); glavni predstavniki kiborške antropologije so vključeni v ta miselni neksus; nasprotno temu je povezanost socio- logije in kontinentalne filozofije zelo šibka; večna vpra- šanja antropologije so subjektivnost, agencije, akterji in strukture; za kiborško antropologijo je najbolj pomembno vprašanje, kakšen tip kibernetičnega sistema predstavlja akter/subjekt. Glavno vprašanje se glasi, ali internet, splošna tehnokul- tura, vladni odloki, inovativni posamezniki na človeštvo vplivajo kot posamični, med seboj nepovezani dejavniki ali pa nanj vpliva kombinacija različnih človeških, teh- noloških in drugih dejavnikov, ki delujejo znotraj širših distribuiranih omrežij skupnih dejanj in povratnih zank – po načelu splošne simetrije pripisujemo vsem dejavnikom znotraj določenega omrežja moč enakega vpliva. Najbolj uveljavljena teorija za razumevanje, kako ti raz- lični elementi skupno delujejo na tehnokulturne fenome- ne, je teorija Actor Network Theory (ANT) Bruna Lato- urja, ki je vodilni mislec Pariške skupine za proučevanje znanosti in tehnologije. Latour (1998) poda tri napačna razumevanja pojma omrežja. Prvič, omrežje akterjev se ne sme zamenjati s tehničnim omrežjem v inženirskem pomenu besede. So- dobne tehnologije imajo obliko omrežja, v katerem med oddaljenimi elementi različnega strateškega pomena po- teka prenos podatkov oz. informacij po strogo določenih protokolih in poteh. Omrežju ANT lahko manjkajo vse te značilnosti tehničnega omrežja, saj je omrežje ANT lahko lokalno, ni nujno, da ima strogo določene poti in vozlišča strateškega pomena; tudi najbolj stroga inženirska defini- cija omrežja le delno predstavlja omrežje ANT. Drugič, omrežja ANT se ne sme mešati z družbenimi mrežami v sociološkem smislu, saj to omrežje ni omejeno na omrežja, sestavljena le iz posameznih človeških akterjev, vključuje namreč vse možne aktante, ne pa samo posa- mične človeške enote. V družbenih mrežah gre za odnose med posameznimi človeškimi akterji. Sociologija meri njihovo frekvenco, distribucijo, homogenost, razdaljo, omrežja ANT pa, kot rečeno, ne vključujejo zgolj človeka in posamičnih elementov. Teorija omrežnih dejavnikov je bolj ontologija kot sociologija. Njen namen je opisovanje materije in teles (Diderot), ker se izogibamo delitvi na materijo in duha (Descartes). Pri pristopu ANT nas zani- ma topologija vozlišč (ki imajo toliko dimenzij, kolikor imajo povezav z drugimi vozlišči), ne pa tisto, kar je na površju (dve dimenziji), ali tisto, kar je v globini (tri di- menzije). Sodobne družbe ne moremo zreducirati na rav- ni, sfere, strukturo ali sisteme. Predmet teorije omrežnih dejavnikov je spoznati omrežje, ki ohranja družbo skupaj, zato govorimo o mrežni ontologiji družbe. Z ontološkega vidika nas vprašanje, zakaj obstajajo omrežja, ne zani- ma – omrežja preprosto so. Tretjič, moč omrežja ne pri- haja iz koncentracije in enotnosti, temveč iz diseminacije in heterogenosti ter prepletenosti s šibkimi povezavami s povratnimi zankami. Teorija omrežnih dejavnikov ne Tvrtko-Matija Šercar: ANTROPOLOGIJA INFORMACIJ