OZ 2015/1

53 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 1 emiratov (z Univerze v Riadu), ki je povedala, da so pri njih javni prostori dostopni le moškim in da ženske tega pojma sploh ne poznajo. Drugi in tretji dan V naslednjih dveh dneh so se predavanja zvrstila v vzporednih vsebinskih sklopih. Drugega dne smo slišali zanimivo predavanje profesorja Johna Fielda z Univerze v Stirlingu z naslovom Supporting older adult learning: Policies and principles . Profesor je najprej predstavil izsledke raziskav, do katerih so se dokopali v okviru ene- ga od več let trajajočih projektov. Raziskovali so, kaj so glavne ovire na področju izobraževanja starejših. Ugoto- vljeno je bilo, da so to: • kategorizacija in stereotipna diskriminacija starejših oseb, • naraščajoča problematika fizičnih ovir, • neenake možnosti lobiranja v vladnih organizacijah, • naraščajoč vpliv revščine na starejše osebe. Navedel je nekaj zelo zanimivih primerov; z njimi je ponazoril ovire, s katerimi se srečujejo ljudje, ki sodijo v posamezne kategorije, pa tudi načine, kako te ovire v nekaterih državah uspešno premagujejo. Razprava, ki se je razvila po predavanju, je bila predvsem v znamenju prikaza dobrih praks. Tretji in zadnji dan sem sodeloval pri tematskem sklopu Teaching and learning methods , ki je vključeval kar nekaj zanimivih predavanj. Izpostavil bi predvsem predavanje poljske predavateljice dr. Małgorzate Malec Rawiński z naslovom Who teaches the older adults? Experiences of people working with seniors at U3A in Wrocław . Presene- tljiv prikaz poljskih univerz za tretje življenjsko obdobje (U3A) je pokazal, da na Poljskem deluje približno 420 tovrstnih univerz; univerza v Vroclavu je ena najstarejših, saj na področju izobraževanja za tretje življenjsko obdob- je deluje že 38 let. Povzetek njenih izsledkov je bil, da se starejši ljudje v veliki večini želijo izobraziti predvsem na področju računalniške pismenosti, saj ugotavljajo, da so zaradi pomanjkljivega znanja na tem področju socialno izločeni. Predvsem vidijo, da lahko s sodelovanjem v socialnih omrežjih, po e-pošti ipd. lažje komunicirajo z mlajšimi (predvsem z otroki in vnuki). Država tudi pri njih finančno vzpodbuja dejavnost uni- verz za tretje življenjsko obdobje, prav tako pa si poma- gajo z evropskimi projekti, od katerih je bila omenjena pomoč iz programa Grundtvig. Kar se samih praks tiče, prevladuje klasično učenje, nekaj malega imajo tudi učenja preko spleta. Metode in tudi vsi preostali članki so natančneje opisani v zborniku, ki smo ga udeleženci dobili v e-obliki. Povzetki najpomembnejših predavanj so na voljo na spletu (http:// www.um.edu.mt/events/eloa2014/keynotespeaker) . Za zaključek bi ocenil, da je bila konferenca ELOA 2014 zelo uspešna, saj so bile prikazane različne učne situacije in metode v različnih državah ter delno tudi izkušnje z njimi. Čeprav pri nas lahko uporabljamo le nekatere od obravnavanih metod (nekatere od njih le delno), je vseka- kor dobro, da poznamo tudi druge metode in da vemo, kaj bi z njimi lahko dosegli. Aleš Bošnjak POROČILO