OZ 2015/2

80 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 2 ko se je začela trgovina s knjigami. Knjižnična tradicija je bila od pozne renesanse do tridesetih let 19. stoletja zelo pragmatična in se je ukvarjala z bibliografskim opisom posameznih knjig. V 15. stoletju je Aldus Manutius uvedel opisno bibliogra- fijo. V 17. stoletju je Andrew Manusell ponudil predmetne kataloge. V 18. stoletju sta Marchand in Brunet uvedla splošno zamisel bibliografske klasifikacije. Jewett (1853; Mason, 2015) je razlikoval tri dejavnike, pomembne za univerzalno bibliografijo. To so: • dostop do gradiva, • reproduktivna tehnologija in • konsistenten opis. Panizzi, Jewett in Cutter so si prizadevali, da bi tak opis standardizirali (Batty in Bearman, 1983). Po Butlerju (1933) je razmerje med (uradno) bibliogra- fijo in zgodovino knjig enako razmerju med kronologijo in zgodovino neke družbene dejavnosti. Bibliografija je osnovno, poenostavljeno, povzeto dejstvo; njena funkcija zagotavljanja gradiva za bralca je pomembnejša kot pro- ces zbiranja. Knjižničarstvo je proučevanje teorije, zgodovine in bibli- ografije znanja (angl. scholarship ), znanje pa je vsesku- pna intelektualna vsebina kulture (Butler, 1951). Bibliografska funkcija je poleg znanstvene, izobraževalne in ekonomske funkcije (zagotavljanje knjig za vsakega uporabnika neodvisno od stroškov nabave itd.) glavna funkcija knjižnice (Butler, 1953). Po Schneiderju (1934) je bibliografija v izvirnem pome- nu besede proučevanje mehaničnega pisanja in pisanja o knjigah. V širšem pomenu besede pa pomeni znanost o knjigah, ki se ukvarja z intelektualnimi vidiki knjig, vključno z zgodovino literature in naravo knjige, tehniško bibliografijo, ki vključuje zgodovino in metode tiskanja, knjigotrštvo, knjižnične storitve in zbirke knjig. V ožjem pomenu besede je bibliografija proučevanje seznamov literature, seznamov, ki se tudi imenujejo bibliografije, njihova uporaba pa bibliografija. V tem smislu je biblio- grafija povezana s številnimi drugimi disciplinami. To so: 1. knjižničarstvo, 2. katalogizacija, 3. zgodovina literature, 4. zgodovinopisje in 5. filozofija. Lahko rečemo, da je bibliografija del znanja, organizira- nega v skladu z določenimi načeli. Bibliografija ima samo praktične in socialne motive, drugih namenov nima in jih tudi ne potrebuje. Gospodarstvo se je spreminjalo in se spreminja od polje- delske ekonomije do današnje storitvene ekonomije. Za informacijsko ekonomijo so poleg drugega značilne tudi bibliografske baze podatkov (Duncan, 1988). Po Broadfieldu (1946) je bibliografija orodje knjižničar- jev. Po Irwinu (1949) je bibliografija bistvo knjižničarstva; knjižničarstvo je pravzaprav uporabna bibliografija. Po McMullenu (1957) so temeljni zidaki filozofije knji- žničarstva proučevanje knjižnic, zgodovina, bibliografije in odnosi do družbe. V poznih petdesetih letih 20. stoletja je bila izvedena prva (zelo počasna) poizvedba z uporabo računalnika po (zelo majhni) datoteki z bibliografskimi zapisi na (zelo majh- nem) magnetnem traku (Bawden, 2004). Po Weinbergu (1964) se je znanost kot odgovor na in- formacijsko krizo (eksplozijo informacij) hierarhično reorganizirala. Osrednji element v tej novi socialni or- ganizaciji znanosti so specializirani informacijski centri, njihovi glavni uporabniki pa so teoretični znanstveniki. Specializirani informacijski center ni knjižnica, temveč prej strokovni institut, čeprav je odvisen od knjižničarjev, ki izvajajo poizvedbe ter shranjujejo in katalogizirajo knjižnično gradivo, in od njihove pomoči pri usmerjanju uporabnikov bolj na obstoječe referenčne vire, vključno z bibliografijami, kot na primarno literaturo, saj v svoji idealni obliki ustvarja novo znanje. Informacijski proces, ki je podoben verigi in ga je Weinberg (Kochen, 1967) poimenoval "veriga prenosa informacij" (angl. informa- tion transfer chain ), je integralni del procesa odkritij in inovacij. Po Mihajlovu (Mikhailov, 1969a) je bibliografija (poleg logike, psihologije, nevrofiziologije, lingvistike, kiberne- tike, semiotike, teorije informacij, matematične logike, sistemskega inženiringa, scientometrije, knjižničarstva in bibliologije ter celega kompleksa tehniških disciplin, povezanih s stroji, ki se uporabljajo v informacijskih de- javnostih) stroka, ki se uporablja pri proučevanju splošnih zakonov upravljanja zbirk, shranjevanja, iskanja in dise- minacije znanstvenih informacij v okviru informatike. Tvrtko-Matija Šercar: OD RBU DO COBIB