OZ 2015/2

82 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 2 Taylor (1994) je mnenja, da obstoječa knjižničarska ter- minologija v nekaterih primerih ni več ustrezna. Izraz "bibliografska kontrola" bi se moral spremeniti v "organi- zacijo znanja". V vsako bibliografijo je vgrajeno določeno kartiranje (angl. map-making ) za lažje razumevanje in zadovoljeva- nje potreb uporabnikov (Merikangas, 1987) Na knjižničarstvo vpliva družbeno-politični sistem. Tako se socialistično knjižničarstvo razlikuje od knjižničarstva v pluralističnih demokratičnih družbah. Po teoriji socialistič- nega knjižničarstva je bibliografija metoda za usmerjanje uporabnikov k ideološko izbrani literaturi. Neposredni cilji knjižničarstva so ukinitev izobraževalnega monopola bur- žujskega razreda, odstranitev kulturnih razlik med urbano in ruralno populacijo, ukinitev ločevanja med fizičnim in intelektualnim delom ter zagotovitev enakosti žensk. "Nevtralnost" in "objektivnost" sta posledici neznanstvene, napačne, buržujske teorije (Rovelstad, 1974). Socialistično knjižničarstvo je popolnoma navezano na ideologijo in je v službi političnih, kulturnih in eko- nomskih ciljev države. Dovoljena je tista svoboda po- sameznika, ki ni v nasprotju s cilji partije. Dialektični materializem daje prednost znanstvenim in tehnološkim dejavnikom v človeškem razvoju, knjižnice so sredstvo in instrument državne politike (Staveley, 1964). Ne glede na to ideološko omejitev je bilo knjižničarstvo, npr. v Sov- jetski zvezi, zelo razvito. To potrjuje tudi mnenje Jesseja Shere (Šercar, 1988), da so bili rezultati razvoja knjižnic v nekdanji Sovjetski zvezi vredni občudovanja. RÉpertoire Bibliographique Uni- versel (RBU) Univerzalno bibliografijo R é pertoire bibliographique universel (RBU) si je zamislil Paul Otlet, belgijski znan- stvenik francoskega porekla, vizionar in mirovni aktivist. Paul Marie Ghislain Otlet (1868–1944) sodi med očete informacijske znanosti; najprej jo je imenoval biblio- grafske znanosti, kasneje pa dokumentacija. Leta 1895 sta z La Fontainom (1854–1943) ustanovila Institut Internati- onale de Bibliographie (IIB). Henri Marie La Fontaine je bil belgijski pravnik, ki je prispeval k izdelavi zakonodaje Lige narodov (danes OZN), politik, socialist, ki se je za- vzemal za totalni internacionalizem, slovit bibliograf in Nobelov nagrajenec za mir za leto 1913. RBU naj bi bila idealna rešitev za zapisovanje vsega, kar je človeštvo ustvarilo v svoji zgodovini (Torres-Vargas, 2005). Predstavljala naj bi bibliografijo vseh knjig in drugih publikacij, razvrščenih po predmetu in avtorju, in sicer iz vseh držav sveta, vseh obdobij in vseh predmet- nih področij (Rieusset-Lemarié, 1998). RBU je bila urejena po predmetu in avtorju. Po kronološ- kem kriteriju je bila to retrospektivna in tekoča bibliogra- fija, po zemljepisnem, jezikovnem in predmetnem kriteri- ju univerzalna, po vrsti opisa pa referenčna bibliografija, ki vključuje tudi povzetek vsebine opisovanih publikacij. Otlet si je RBU predstavljal kot celoto vseh osebnih bibli- ografij. Glede na to bi morale biti aktivnosti porazdeljene na dve ravni: nacionalno in mednarodno. Za katalog del vsake države naj bi bile odgovorne na- cionalne knjižnice, posebna specializirana mednarodna združenja pa naj bi skrbela za vnos podatkov iz periodič- nih publikacij; vsako združenje naj bi bilo zadolženo za svoje področje specializacije. Bibliografije naj bi predstavljale prvi korak k še bolj splošnemu sistemu obdelave dokumentov. Prva stopnja RBU naj bi bili katalogi del. Postopoma bi se vsaki enoti dodajale analitične opombe. Hkrati je Otlet proučeval možni način ustvarjanja, vzdrže- vanja in prilagajanja institucionalne strukture za zbiranje, shranjevanje, zaščito, organizacijo, iskanje in diseminaci- jo vseh zapisanih informacij, potrebnih za potek in razvoj družbenega življenja. Z realizacijo programa univerzalne bibliografije RBU v obliki listkovnega kataloga sta začela Otlet in La Fon- taine v letu 1895. Ž e konec prvega leta je zbirka štela 400.000 enot. V RBU je bilo leta 1934 (zadnje leto vnosa zapisov), ko je belgijska vlada prekinila financiranje projekta, preko 15 milijonov zapisov. Zbirka je bila ohranjena do leta 1940, ko so nemški nacisti po okupaciji Belgije uničili njen večji del. Univerzalna bibliografija je bila le eno izmed sredstev za dosego končnega cilja. Končni cilj je bila izgradnja Mundaneuma, kakor je Otlet poimenoval svetovni center/ knjižnico. Tako bi bilo celotno človeško znanje shranjeno na enem mestu. Mundaneum kot svetovna knjižnica naj bi imel: • simbolično vrednost spomenika knjigam; predstavljal naj bi kolektivno priznanje pisani besedi; • praktično uporabnost centra literature za raziskave; predstavljal naj bi enotno mesto za varnostni izvod vseh knjig v svetu, kjer bi bili ti izvodi zaščiteni pred vojnami in revolucijami; • ustroj svetovne knjižnice, ki prejema: – vse uradne publikacije iz vseh držav in vlad, – vse publikacije znanstvenih, izobraževalnih in Tvrtko-Matija Šercar: OD RBU DO COBIB