OZ 2015/2

83 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 2 družbenih korporacij, – vse revije in – vse glavne časnike. Drugi veliki univerzalist in sodobnik Otleta je bil Wells, vendar je njegova ideja svetovnih možganov mreža, pri kateri fizični centralizem Otletovega tipa ni mogoč. Svetovni možgani naj bi se uresničili v sodobnih trendih razvoja interneta, pri čemer naj bi imele ključno vlogo univerze (Torres-Vargas, 2005). Bibliographical Society of Ameri- ca (BSA) BSA (2015) je najstarejše znanstveno društvo za prouče- vanje knjig in rokopisov kot fizičnih predmetov v ZDA. Ustanovljeno je bilo leta 1904, leta 1927 pa je bilo regis- trirano z namenom spodbujanja bibliografskih raziskav in izdajanja publikacij. Aktivnosti BSA vključujejo posve- tovanja, predavanja in programe za štipendiranje znan- stvenega dela ter izdajanje knjig in revije Papers of the Bibliographical Society of America (PBSA), ki je vodilna bibliografska revija v Severni Ameriki. Člani so lahko bibliografi, knjižničarji, profesorji, študenti in zbiralci s celega sveta. Knjižnice so dobrodošle kot institucionalni člani. Večina članov je iz ZDA in Kanade, vendar pa so člani tudi iz večine evropskih držav, Japonske, Koreje, Avstralije, Nove Zelandije ter Brazilije, Indije, Izraela, Saudske Arabije in Zimbabveja. Revija PBSA izhaja četrtletno od leta 1993 in je spe- cializirana za naslednja področja: zgodovina, izdajanje, objavljanje, distribucija ali zbiranje, tiskanje, založništvo in knjigotrštvo. Univerzalna bibliografska kon- trola Nacionalne bibliografije (tekoče in retrospektivne) so glavno sredstvo za uresničevanje univerzalne bibliograf- ske kontrole. Do vključno 19. stoletja so prevladovale te- koče bibliografije. Prva tekoča nacionalna bibliografija se je pojavila v 17. stoletju v Franciji ( Bibliographia Gallica universalis , 1643–1653). V obliki založniških katalogov za sejme so te bibliografije značilne zlasti za Nemčijo. Konec 18. stoletja se je kot priloga v periodiki pojavila ruska tekoča nacionalna bibliografija. Pred in med fran- cosko revolucijo je bila tekoča bibliografija v Franciji v službi državne cenzure. Leta 1950, torej 55 let po tem, ko sta Otlet in La Fontaine v letu 1895 začela izvajati program univerzalne bibliogra- fije RBU v obliki listkovnega kataloga, je bila v Parizu Unescova konferenca o mednarodnem načrtovanju nacio- nalnih bibliografij. Državam članicam je bila priporočena izdelava tekoče nacionalne bibliografije kot seznama bibliografskega spremljanja nacionalne založniške pro- dukcije, ki obsega (v tem prednostnem vrstnem redu): 1. bibliografijo knjig in brošur, objavljenih in dosto- pnih na tržišču posamezne države, ne glede na jezik, vključno z objavljenimi disertacijami in uradnimi publikacijami javnega interesa, 2. bibliografijo knjig in brošur, objavljenih, vendar nedo- stopnih na tržišču (v prodaji), 3. seznam pomembnih člankov v serijskih publikacijah, vključno s časniki, 4. bibliografijo zemljevidov in atlasov, 5. bibliografijo glasbenih del (tiskanih muzikalij), 6. seznam avdio-vizualnega gradiva, 7. bibliografijo neobjavljenih doktorskih disertacij, 8. bibliografijo lokalnih vladnih publikacij, 9. seznam revij in časnikov, ki izhajajo tekoče, 10. imenik založnikov in knjigarn ter 11. imenik knjižnic in podobnih ustanov. Leta 1977 je bil v Parizu Mednarodni kongres o nacio- nalnih bibliografijah v organizaciji Unesca in Ifle, kjer so sprejeli priporočila, ki so vplivala na razvoj nacionalnih bibliografij. Na tem kongresu so bile sprejete tudi smer- nice za nacionalno bibliografsko agencijo in nacionalno bibliografijo ( Guidelines for the national bibliographic agency and the national bibliography , 1979). Na osnovi teh smernic in priporočil Konference o nacionalnih bibli- ografskih servisih, ki je potekala leta 1998 v Köbenhav- nu, naj bi nacionalne bibliografije popisovale gradivo v vseh jezikih ali pisavah, v katerih se piše v zadevni drža- vi, vključno z jeziki nacionalnih manjšin. Poleg jezika sta bila izpostavljena še naslednja kriterija: teritorij in tiskano gradivo (knjige, serijske in uradne publikacije). O priori- tetah glede vrste dokumentov naj bi odločale nacionalne bibliografske agencije (praviloma nacionalne knjižnice). Pod okriljem Ifle so bili v sedemdesetih letih 20. stoletja sprejeti standardi za bibliografski opis: leta 1974 ISBD (M), ki je bil predelan leta 1978, leta 1977 pa ISBD(G), ISBD(S), ISBD(NBM) in ISBD(CM). Do leta 1985 so bili našteti standardi za bibliografski opis prevedeni in sprejeti tudi v SFRJ. Med članicami Skupnosti jugoslo- vanskih nacionalnih knjižnic je bil leta 1977 sklenjen Sa- moupravni sporazum o uporabi mednarodnih standardov za bibliografski opis, o centralizirani katalogizaciji na ozemlju SR/SAP ter o medsebojni izmenjavi katalognih listkov v SFRJ. Leta 1970 je Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) objavila numerični identifikator za knjige ISBN (International Standard Book Number, Mednarodna standardna številka knjige), leta 1975 pa identifikator za serijske publikacije ISSN (International Standard Serial Tvrtko-Matija Šercar: OD RBU DO COBIB