OZ 2015/2

90 ORGANIZACIJA ZNANJA 2015, LETN. 20, ZV. 2 Slovensko knjižno produkcijo od prve Trubarjeve knjige do leta 1900 je na lastno pobudo začel zbirati in sistema- tično urejati slovenski bibliograf Franc Simonič. V letih od 1903 do 1905 je pri Slovenski matici v delih izšla nje- gova Slovenska bibliografija . To je prva in do zdaj edina retrospektivna bibliografija v slovenščini za obdobje 350 let. Poleg knjig opisuje še časopisje, glasbeni tisk (muzi- kalije) in zemljevide, vsega skupaj okoli 5000 abecedno razvrščenih bibliografskih enot. Kriterij izbire je bil izra- zito vezan na slovenski jezik, pa tudi na tujejezična dela slovenskih avtorjev. Pri delu se je oprl na dotedanja dela domače in tuje bibliografije. Gradivo je iskal po javnih in zasebnih knjižnicah ter ga bibliografsko opisoval. Po me- todi in kakovosti delo dosega raven sodobnih nacionalnih bibliografij, po izčrpnosti pa je še vedno temeljni slovenski bibliografski vir, saj po oceni strokovnjakov zajema vsaj 75 % slovenske knjižne produkcije za obdobje 350 let. Nekaj dopolnil sta prispevala še njegov zet Janko Šlebinger (dopolnil je zadnjega od treh snopičev) in Avgust Pirjevec (SJ 1941). Načrtovanega 2. dela bibliografije, ki naj bi obsegal članke, ni uspel dokončati. Hrvaška Leta 1907 je Velimir Deželić objavil hrvaško bibliografijo za leti 1906 in 1907, prvo hrvaško strokovno sestavljeno splošno bibliografijo. Leta 1910 je bil v Bruslju Mednarodni kongres za bibli- ografije in dokumentacijo. Priporočeno je bilo, da vsaka država prevzame odgovornost za bibliografsko obdelavo publikacij, ki izhajajo na njenem ozemlju, kar je poveza- no z avtorsko pravico in obveznim izvodom. Bibliografija naj bi se izdajala na listkih z namenom, da bi se te listke lahko uporabljalo tudi za knjižne kataloge. Zato je bilo priporočeno tudi poenotenje pravil za bibliografijo in katalogizacijo. Kraljevina Srbija Vir podatkov o bibliografskem delu v Srbiji je Hronologi- ja 200 godina bibliotekarstva u Srbiji (Narodna bibliote- ka Srbije, 2010). Prvo srbsko bibliografijo je objavil Zaharije Orfelin v svojem koledarju za leto 1766. Leta 1842 je Jovan Subotić objavil prvo srbsko tekočo bibliografijo v Ljetopisu Matice srpske (1842–1847). Leta 1869 je Srbsko znanstveno društvo iz Beograda izdalo prvo srbsko bibliografijo ( Srpska bibliografija za novu književnost 1741–1867 ) Stojana Novakovića. V naslednjih letih so bili izdani naslednji tiskani katalo- gi: 1. zvezek (leta 1871) Stojana Novakovića in Josifa Majznerja in 2. zvezek (leta 1880) Vladimirja Malina (oba sta bila posvečena tuji kniževnosti), 3. zvezek (leta 1886) Save Sretenovića in Nićiforja Dučića, posvečen srbski in hrvaški književnosti, 4. zvezek (leta 1889) Josifa Majznerja in Milana Đ. Miličevića, posvečen tuji književ- nosti, 5. zvezek (leta 1894) Josifa in Anastasa Majznerja, posvečen srbski književnosti, 6. zvezek Milovana Glišića (leta 1902), posvečen slovanski književnosti, in 7. zvezek (leta 1903) Ljubomirja Stojanovića, posvečen rokopisom in starim tiskanim knjigam. Milan Đ. Milićević je sploh edini bibliotekar, ki je bil bibliotekar (ravnatelj) Narodne biblioteke v Beogradu v letih od 1886 do 1897, hkrati pa je bil tudi predsednik Srbske kraljeve akademije. Leta 1904 se je začelo delati na srbski bibliografiji. Bi- bliografijo so izdelovali mlajši strokovnjaki in študenti srbskega seminarja Velike šole pod vodstvom profesorja Pavla Popovića, kajti Narodna biblioteka v Beogradu ni imela dovolj prostora in kadrov za to obsežno delo. Kljub temu je ravnatelj Tomić z veseljem pomagal pri izdelavi bibliografije. Bibliografom je omogočil dostop do vseh potrebnih publikacij. V letih od 1934 do 1935 je za gradivo od leta 1928 do leta 1932 izhajala Jugoslovenska bibliografija kot priloga Glasnika knjižara v obliki mesečnih zvezkov. Obdobje stare ("versajske") Jugoslavije (1919– 1941) Nacionalna pomembnost bibliografskega gradiva je bila prepoznana tudi v konvenciji o sukcesiji med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 26. junija 1923, po kateri se je Republika Avstrija kot ena izmed de- dinj Avstro-ogrske monarhije obvezala vrniti vse umetnine, starine ter znanstveni in bibliografski material s področij, ki so bila vključena v novo državo Kraljevino SHS, na- stalo konec leta 1918 (od 1929: Kraljevina Jugoslavija). Mednarodni dunajski konvenciji o sukcesiji sta bili spre- jeti šele po 2. svetovni vojni (leta 1978 in leta 1983) na Dunaju. Konvencij ni ratificiralo potrebno število držav in nista obvezni (Sirotković, 1992). Z odlokom kraljeve vlade z dne 5. julija 1919 je bila Na- rodna biblioteka v Beogradu razglašena za centralno knji- žnico Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1926 je začela v Beogradu izhajati revija Bibliograf, popis novih knjiga i periodičnih publikacija u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca , ki jo je urejal Franja Bach, izdajala pa ga je njegova knjigarna. Izhajal je v začetku meseca in je vključeval gradivo iz prejšnjega meseca. Pri- Tvrtko-Matija Šercar: OD RBU DO COBIB