OZ 2016/1

29 ORGANIZACIJA ZNANJA 2016, LETN. 21, ZV. 1 Romantični konstrukt avtorstva vključuje hierarhijo umetniške ustvarjalnosti. Umetniško delo ima večjo vrednost, če je rezultat domišljije. Oznako avtor bolj zasluži slikar, ki slika motiv iz narave, kot tisti umetnik, ki z umetniškim navdihom slika že znane motive, recimo, na porcelanu. Jaszi (1991) izpostavlja naslednje strukturne značilnosti avtorskopravne doktrine: • Obstaja protislovje javnega in zasebnega interesa. Namen avtorske pravice zajema po eni strani javno objavo in distribucijo avtorskega dela, po drugi strani pa pravico avtorja oz. imetnika avtorske pravice, da omeji ali prepove distribucijo tega dela. • Avtorska pravica naj bi bila spodbuda za ustvarjalnost, vendar naj bi bila zasebna motivacija v funkciji kolektivnega interesa široke javne dostopnosti; nagrada (plačilo) kot individualni interes avtorja bi morala biti sorazmerna javni dostopnosti dela (kolektivni interes). • Obstaja dihotomija ideje in izrazne oblike.Avtorskopravno je zaščitena izrazna oblika, medtem ko je ideja na razpolago brez omejitev. Čeprav avtorska pravica omili protislovje med zasebnim in kolektivnim interesom, pa protislovni namen avtorske pravice povzroča velike težave pri implementaciji tega načela v praksi. • Avtorska pravica predpostavlja avtorstvo, vendar pa je avtorstvo, kot rečeno, predvsem konstrukt, ki izvira iz mitične vizije romantike. • Pojav zakona o avtorski pravici in pojma avtor v začetku 18. stoletja sovpada z razvojem klasičnega kapitalizma. Zakon o avtorski pravici je oblika pravne uveljavitve materialnega lastništva nad proizvodi ustvarjalnega dela avtorjev kot blaga, ki ima svojo tržno ceno. Za tržno ceno ustvarjalnega dela so se borili in jo izborili umetniki romantike kot izbrani pooblaščenci božanskega navdiha pri pretvorbi proizvodov duha v prenosljive predmete lastništva, ki jih lahko tudi podedujemo. Kot trdi Thomas Hobbes (1588–1679), angleški filozof, najbolj znan po delu Leviathan in izrekih "Homo homini lupus" (Človek človeku volk) in "Bellum omnium contra omnes" (Vojna vseh proti vsem), je oseba "aktor" (oseba, ki sodi v naravo), če ima besede in dejanja za svoje, in "avtor" (umetniška oseba), če besede in dejanja drugih ljudi ali stvari prikazuje ljudem, kot da so resnični ali izmišljeni. Omožnosti prenosa pravice pregona piratstva avtorskih del je prvi spregovoril Daniel Defoe v eseju o predpisih za tisk iz leta 1704. Z Defojem se povezuje pojav puritanskega ekonomskega individualizma predindustrijskega kapitalizma poznega 17. stoletja. Njegov Robinson Crusoe je inkarnacija nove vizije odnosa posameznika do družbe. Vknjigotrštvu je beseda "authorship" (avtorstvo) pomenila "authority" (moč, ugled, vpliv), beseda "author" (avtor) pa moč. Po uporabi pojma "avtorstvo" v prvem zakonu (iz leta 1710), ki je urejal intelektualno lastnino in v romantiki v pomenu nadzora nad individualno umetniško ustvarjalnostjo, izvirnostjo in navdihom je avtorstvo postalo nova ideologija. Začetek avtorske pravice (angl. copyright ) je povezan z "avtorstvom". Razvoj tehnologij za reprodukcijo in distribucijo ter razvoj sekundarnega trga kopij sta terjala pojem "dela" kot predmeta avtorskopravne zaščite. Vse to se je začelo konec 15. stoletja, razširilo pa se je sredi 18. stoletja kot posledica komercializacije in komodifikacije tiska. Delo kot rezultat dela avtorjev je postalo oblika blaga in založniki so si presežek vrednosti tega dela lahko lastili. Kot osrednji pojem v zakonih, ki urejajo avtorsko pravico (angl. copyright ), se je namesto pojma "delo" začel uporabljati pojem "avtor", in sicer najprej v Združenem kraljestvu, potem pa v ZDA. To je olajšalo redefinicijo ločnice med nadzorom nad intelektualnim lastništvom in prostim javnim dostopom. Idej (in slogov) ne moremo zaščititi, delo kot proizvod avtorskega dela, spretnosti in kapitala pa lahko. Predmet lastnine niso besede kot takšne, temveč vrstni red besed v avtorjevi kompoziciji. V razmerju med javnim dostopom in zasebnim lastništvom je koncept dela dajal prednost interesu imetnikov. Anglo-ameriška zakonodaja se nanaša na "copyright", medtem ko so predmet evropske kontinentalne zakonodaje avtorske pravice, ki vključujejo tudi moralne pravice; vsaj glede moralnega vidika moralne pravice ovirajo avtorjevo popolno odtujitev od rezultatov ustvarjalnega dela. Razlikovanje med fizičnim objektom (izrazna oblika), v katerem je delo utelešeno, in samim delom za evropsko zakonodajo ni tako pomembno kot za anglo-ameriško zakonodajo (za "copyright"). To dejstvo je bistvenega pomena tudi za ameriške in Ifline iniciative za razvoj nove doktrine katalogizacije FRBR (Functional Requirements for Bibliographic Records). Dvojna narava koncepta dela je vplivala na doktrino "copyrighta" nasploh in na obliko nadomestila za pisatelje in umetnike. Namesto skromnega enkratnega plačila so avtorji na podlagi pogodb o materialnih pravicah začeli sodelovati pri delitvi morebitnega dobička. Medtem ko se s tem ekonomski položaj avtorjev ni bistveno spremenil, je razvoj dela kot pravnega koncepta okrepil položaj izdajateljev in drugih kupcev avtorskih pravic, saj je uvedba abstraktnega pojma "delo" omogočila, da imetniki avtorskih pravic razširijo teritorij svoje "oblasti" (angl. authority ) nad rezultati avtorske ustvarjalnosti in avtorje izključijo iz tega teritorija. Po Jasziju se je z zmago koncepta abstraktnega dela kot pravnega opredmetenja rezultatov kreativnega dela končala prva faza zgodovine doktrine "copyrighta". Pravno opredmetenje avtorskih del tako prispeva k odtujevanju proizvodov ustvarjalnega dela od njihovih Tvrtko-Matija Šercar: STRUKTURNA KRIZA AVTORSKE PRAVICE